Barroso = Evropa

Pa ga imamo. Novega starega predsednika evropske komisije. Parlament ga je potrdil s 382 glasovi in to je za triinpetdesetletnega Portugalca po vsem, kar se je dogajalo čez poletje, zelo zadovoljiva večina. Če pri tem seveda upoštevamo, da je to politik, ki ga po petih letih mandata vsi dobro poznajo in o njem največkrat vedo povedati, da je pri njem največji problem, ker za njegovim imenom ne stoji prav veliko. Ker »nikoli ni imel svoje linije«, ker preveč rad ugaja in govori tisto, kar gre v ušesa predvsem vodilnim v ključnih članicah - to je dokazal tudi v postopku kandidiranja in svojega intenzivnega lobiranja za še en mandat -, in ker pri tem početju »menja barve kakor kameleon«, kot je o portugalskem konservativcu zapisal konservativni frankfurtski dnevnik FAZ.

Pri poskusih skupnega reševanja evropske finančne krize je Barroso tudi zato povsem odpovedal. To mu zamerijo celo nekateri iz njegove Krščanskodemokratske stranke v evropskem parlamentu. Okoljske probleme je zgolj spretno odrival od sebe in Zelenih pred glasovanjem ni mogel »kupiti« niti z obljubljenim okoljskim komisarjem. Evropski kmetje še kar protestno zlivajo mleko po travnikih, socialdemokrati mu očitajo, »da bi privatiziral še pokopališča«, pri enotni notranji evropski varnosti in priseljevanju pa je, samo za primer, lahko celo ustanovna članica EU Italija s pribežniki ravnala, kakor da Evropa še nikoli ne bi bila slišala za pravico do azila.

Pa vendar je José Manuel Barroso, nad katerim v EU očitno nihče ni ravno navdušen, še enkrat dobil priložnost sesti na enega ključnih položajev v Uniji. Kaj je šlo torej narobe.

To, da že sam način izbire za Unijo, ki se tako rada hvali s svojo demokratičnostjo, ni bil ravno zgled široke demokratične izbire, saj je bil Barroso edini kandidat, vnaprej pa je dobil tudi soglasje šefov držav ali vlad vseh sedemindvajsetih članic, bomo pustili ob strani. Omenjamo ga zgolj zato, ker kaže, da nacionalne politike v ključnih članicah dogajanja v Bruslju še vedno ne štejejo za tisto pravo politiko. Ta je ostalo privilegij šefov držav ali vlad, koliko je to mar evrovolivcem, pa smo itak videli na evropskih volitvah.

Veliko pomembneje je nekaj drugega, kar izvira iz naštetega. Odločanje o Barrosu je namreč padlo v ključni čas pred 2. oktobrom, ko bodo irski volivci s svojo odločitvijo za lizbonsko pogodbo ali proti njej marsikaj postavili na glavo. Če pogodbo potrdijo, se bo za nacionalne politike v ključnih članicah začela tista prava, ostra bitka za veliko pomembnejša položaja novega »predsednika EU« (največkrat je omenjen Tony Blair) in njenega »zunanjega ministra«. Vloga predsednika komisije bo s tem izgubila precej teže in verjetno tudi zato nikomur ni bilo do tega, da bi že pred oktobrom načenjal veliko bolj tvegane nacionalne bitke med tistimi pravimi evropskimi »težkokategorniki«. A ker si za vsak primer, če Irci rečejo »ne«, nihče tudi ni upal tvegati evropskega »brezvladja«, ki bi nastalo brez vsaj formalno potrjenega šefa komisije, s tem pa dodatne krize, je večina poslancev, čeprav s cmokom v grlu, pač glasovala, kakor je.

Barroso je s tem nehote - in tudi prav nič po svoji krivdi - postal nekakšen paradoksalni najširši skupni imenovalec evropske kadrovske politike in instantni nadomestek njenih skupnih interesov, namesto da bi dobili koncentrat tega, kar bi kadrovsko sicer morala izkristalizirati polmilijardna skupnost. Na žalost ali pa na srečo (tudi tu si članice niso enotne) tako simbolično pooseblja stopnjo povezanosti, učinka, zmožnosti in trenutnega dometa Evrope. Pravzaprav je kar Evropa v eni osebi.

Iz petkove tiskane izdaje Dela