Tiskane izdaje
Saj ni, da bi bile zadeve nujno povezane. Toda, odkar se 56 letni Portugalec José Manuel Barroso trudi za več Evrope in celo za federalni koncept nacionalnih držav, se v Uniji krepijo razprave, da bi EU potem nujno potrebovala politike »večjega kalibra«.
Prvi, ki je v razpravah o več Evrope že pred časom namignil, da bi morali potem ključne bruseljske položaje zasesti najmanj taki »težkokategorniki«, kot bi lahko bila nemška kanclerka Angela Merkel, če bi prihodnje leto izgubila domače parlamentarne volitve, ali pa njen finančni minister Wolfgang Schäuble, je bil nemški evropski komisar Günther Oettinger. Namig je bil dobro merjena provokacija na račun precej bledih evropskih voditeljev od predsednika Hermana Van Rompuya preko Barrosa do evropske zunanje ministrice, baronice Ashtonove, ki jih je Evropska unija dobila po potrditvi lizbonske pogodbe. Ker so tisti dejansko najmočnejši evropski politiki, seveda, tako hoteli.
Kriza, v kateri sta evropske vajeti potem hitro vzela v svoje roke prejšnji francoski predsednik Sarkozy in nemška kanclerka Merklova, je v minulih treh letih dokončno razgalila vso to nemoč bruseljske »skupne evropske politike« in »njenih nosilcev«, zaradi približevanja naslednjih evropskih volitev (leta 2014) pa so se zadnje čase začele tudi že prve razprave o Barrosovem nasledniku oziroma o novem, močnejšem predsedniku evropske komisije (praktično evropske vlade), ki je v sedanji krizi povsem odpovedala.
V evropskem parlamentu, ki bo imel po naslednjih evropskih volitvah v skladu z lizbonsko pogodbo še več besede tudi pri potrjevanju evropskih politikov na najvišjih bruseljskih položajih, je zadnje čase slišati, da bi se moral zgoditi res pravi čudež, če bi Portugalec dobil še en petletni mandat. Kritike na njegov račun so precej glasne – nenazadnje si je tudi »federacijo nacionalnih držav«, torej nekakšno »povezavo nepovezanih« zamislil precej po svoje –, za povrh pa hoče tudi evropski parlament na prihodnjih volitvah odigrati odločnejšo vlogo. Ta mu po lizbonski pogodbi tudi gre. V evropsko igro menda namerava pritegniti vrhunske kandidate, kar naj bi veljalo tudi za izbor bodočega predsednika komisije.
Koliko je to novo vzdušje posledica krize in neuspešnega bruseljskega spopadanja z njo, je seveda težko reči, toda če se bo res zgodilo, utegne biti to prava mala revolucija za bodoče evropske odnose. Evropske volitve so bile namreč do zdaj praviloma nacionalna zadeva. Bolj kot na prave volitve so spominjale na nekašen referendum ali vmesni politbarometer, ki je nastavil ogledalo predvsem domačim vladam. O tem, kdo je lahko predsednik evropske komisije, so praktično od nekdaj z medsebojnimi dogovori odločali šefi držav ali vlad članic. Ker pa ima evropski parlament zdaj tudi po lizbonski pogodbi večje pristojnosti, ker naj bi morali »šefi« pri izbiri kandidatov bolj upoštevati »razmerje sil«, ki se pokaže na evropskih volitvah, in ker mora evropski parlament kandidate navsezadnje tudi potrditi, pa utegnejo zadeve postati nekoliko bolj resne.
Gneča na desnici
V parlamentu, ki ga praktično obvladujeta skupina evropskih ljudskih strank, v katero so vključene tudi vse krščansko-demokratske, in skupina socialdemokratskih, se zato že oblikujeta tabora, ki imata vsak svoje kandidate za Barrosovega naslednika. V socialdemokratskem taboru naj bi bil to sedanji predsednik evropskega parlamenta, nemški socialdemokrat Martin Schulz , ki naj bi menda imel veliko več možnosti od poslavljajoče se predsednice francoskih socialistov Martine Aubery. Hči nekdanjega predsednika evropske komisije Jacquesa Delorja, kot je pred dnevi privoščljivo zapisal FAZ, »menda tako ali tako nima pokazati dosti več od tega, da je hči«.
V skupini ljudskih strank je po poročanju medijev gneča za Barrosovega naslednika večja. Prvi favorit naj bi bil poljski ministrski predsednik Donald Tusk, ki ima to prednost, da je z vzhoda in se doma ne namerava več potegovati za premiersko funkcijo, sledi pa mu še četica premierov od švedskega Fredrika Reinfeldta, finskega Jyrkija Katainena in latvijskega Valdisa Dombrovskisa do energične in tudi medijsko zelo prepoznavne luksemburške komisarke za pravosodje Viviane Reding.
Kdo in kako bo v Evropi v prihodnje zares volil vse te kandidate in koliko besede bo pri tem dejansko imel edini vseevropsko izvoljeni in torej demokratični evropski parlament, je sicer še vedno uganka. Tudi o tem, kako Francoze prepričati, naj volijo Luksemburžanko, Grke pa, naj dajo glas za Nemca (če o Britancih molčimo), se bo še treba dogovoriti. Še večja neznanka je najbrž, kaj bodo o vsem tem rekli bankirji, ki so svoje mahinacije pokrili kar iz državnih proračunov in s tem evropske politike spravili na kolena in v najhujšo povojno krizo. Toda majhen napredek je kljub temu zaznati. Vsaj pri spoznanju, da za več Evrope najprej potrebujemo najboljše evropske politike na ključnih evropskih položajih, ne pa le na nacionalnih frontah. Kako to doseči, in ali je v Evropi kaj takega sploh mogoče, pa je seveda drugo vprašanje.
