Belgijski politični krizi še ni videti konca

Bruselj -  Rešilno formulo, ki bi omogočila sestavo nove vlade, bo poskušal najti 37-letni Wouter Beke, ki je na čelu flamskih krščanskih demokratov (CD&V) zamenjal Marianne Thyssen, potem ko je prva dama stranke odstopila zaradi slabega rezultata na volitvah. »Kraljevi pogajalec«, kakor je uradni naziv poslanstva, ki mu ga je zaupal Albert II., sodi v novo gardo belgijskih politikov, prvi zveneči politični uspeh pa je dosegel konec decembra, ko je bil z 98,7 odstotka glasov izvoljen za predsednika stranke, iz katere sta tudi predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy in sedanji premier v odstopu Yves Leterme.

Krščanski demokrati sicer veljajo za nepogrešljivega političnega partnerja vsake koalicije, v zadnjem času so iz kombinacij izpadli le v obdobju 1999-2008, ko je državo vodil flamski liberalec Guy Verhofstadt, kar se je stranki, ki je največkrat v belgijski povojni zgodovini dala predsednika vlade, zgodilo prvič po letu 1958. Bekejeva stranka je doslej iz ozadja opazovala prizadevanja za sestavo vlade, ker je na lanskih volitvah dosegla slabši rezultat od pričakovanega, zato ni hotela prevzeti vidnejše vloge na pogajanjih.

Najprej po podporo največjih

Za začetek težavne naloge, ki je tokrat ne bo utesnjeval časovni rok, je Wouter Beke opravil »predajo poslov« s predhodnikom Didierom Reyndersom, donedavnim predsednikom frankofonskih liberalcev (MR), ki je tudi finančni minister v sedanji vladi, še prej pa si je zagotovil podporo obeh največjih strank v državi, torej nove flamske zveze (NV-A) in frankofonskih socialistov (PS). Še več, že v nastopni izjavi je pogajalec napovedal, da se bo pobud loteval samo po posvetih s predsednikoma obeh prevladujočih političnih sil Bartom De Weverjem oziroma Eliom Di Rupom, kar mu zagotavlja njuno podporo, a hkrati zmanjšuje manevrski prostor. Toda Bekeju ne bo usojeno, da bi postal novi belgijski premier, saj mora v skladu s podeljenim mandatom predvsem postaviti temelje dogovora o institucionalni reformi, s čimer bi utrl pot bodočemu mandatarju za sestavo vlade.

Simultanka 
z devetimi partnerji

Naloga novega moža v areni bo podobna šahovski simultanki, saj ima na drugi strani mize kar devet partnerjev, točneje prav vse stranke, ki so zastopane v poslanski zbornici, razen skrajnih nacionalistov iz Flamskega interesa (Vlaams Belang), s katerimi noče v koalicijo nobena politična sila v državi, in dveh manjših, ki imata po enega poslanca. Wouter Beke se ne slepi, misija bo lahko uspešna le, če bo vseh devet strank »pokazalo trdno voljo za aktivno iskanje rešitev«. Odprtih problemov ni malo, treba je najti kompromis o volilnem okolišu Bruselj-Halle-Vilvoorde, kjer lahko pripadniki frankofonske manjšine, ki prebivajo na ozemlju Flandrije, zdaj glasujejo za stranke svoje jezikovne skupnosti, čemur Flamci odločno nasprotujejo, pa tudi najvišje sodišče v državi je že zahtevalo odpravo te izjeme. Na delovnem programu pogajalca je še prenos pristojnosti z države na regionalne oblasti, financiranje države in zveznih enot, status Bruslja, ki ni zgolj prestolnica kraljevine, temveč tudi ena od treh belgijskih regij (poleg Flandrije in Valonije), skratka večina problemov, ki so že doslej zastrupljali odnose med severom in jugom.

Prav široka fronta sodelujočih naj bi omogočila kompromis, ki mu ob sestavi vlade - ne glede na končno formulo bodoče koalicije, ki se bo morda izkristalizirala med pogajanji -, ne bi nasprotovala nobena stranka, šahiranje s kar devetimi udeleženci pa hkrati tudi otežuje možnost dogovora. Še posebno zato, ker je bilo za omizjem čutiti odpor proti nekaterim strankam. NV-A je doslej nasprotovala pogajanjem s tolikšnim številom partnerjev, zato je Wouter Beke od šefa flamske zveze Barta De Weverja že pred prevzemom poslanstva menda dobil zagotovilo, da ne bo postavljal pod vprašaj udeležbe dveh družin okoljevarstvenikov (groen in verts) ter flamskih socialistov (SpA).

In kdo bo premier?

Koga bo novi poskus zbliževanja stališč med belgijskimi strankami naposled potisnil na premierski stolček, še ni jasno. Nekateri opazovalci znova omenjajo Elia Di Rupa, ki je že poskusil sestaviti koalicijo, vendar brez uspeha, podobno kot tudi drugi zmagovalec junijskih volitev Bart De Wever. Ime bodočega premiera je za zdaj še najmanj pomembno, saj mora kraljevi pogajalec najprej doseči napredek pri temah, kjer je spodrsnilo že petim predhodnikom. Kljub zahtevnosti izziva pa nekdanji pravosodni minister, sicer Bekejev strankarski kolega Stefaan De Clerck verjame, da lahko najnovejše posredovanje obrodi kompromis, ki bi še pred poletjem omogočil sestavo nove vlade. Politična kriza, ki se je začela 26. aprila lani, ko so iz koalicije izstopili flamski liberalci (VLD), utegne torej trajati več kot leto dni.