Beli predsednik, ki je Mandelo osvobodil iz zapora

Osemdeseta leta so bila za dobršen del belega prebivalstva Južne Afrike predvsem leta velikega samospraševanja, kam pravzaprav gremo. Potrebne so bile spremembe. Toda demokratizacija je bila dolg in trd proces. Apartheida in diskriminacije namreč ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Te ideje so v nas zorele več let, pravi Frederik Willem de Klerk, zadnji beli predsednik Južne Afrike, ki si je za demontažo apartheida leta 1993 - skupaj z Nelsonom Mandelo - prislužil Nobelovo nagrado za mir.

Na forumu Solidarnost za prihodnost tu v Gdansku ste dejali, da bi brez idej, ki jih je s svojo Solidarnostjo v osemdesetih letih na Poljskem in po vsej takratni vzhodni Evropi posadil Lech Walensa, tudi apartheid v Južni Afriki živel bistveno dlje, kot je sicer.

To drži kot pribito. Brez implozije komunizma na Poljskem, kasneje pa tudi v Sovjetski zvezi in drugih članicah vzhodnega bloka, ki ga je kot prvi v resnici začel podirati prav moj veliki prijatelj Lech Walensa, bi demokracija tudi v Južno Afriko prišla bistveno kasneje, kot je. Velike spremembe, ki jih je Poljski prinesla Solidarnost, so se od tod, iz Gdanska, v nekakšnih koncentričnih krogih širile po vsem svetu. Tudi k nam, na črno celino.

Zanimivo je, da ni doslej še nihče vlekel vzporednic med poljsko Solidarnostjo in vašim bojem proti apartheidu v Južni Afriki?

Morda res, toda povezave so očitne. Dokler ni padel berlinski zid, je Sovjetska zveza obvladovala tudi dobršen del afriške celine. Moskva je tako rekoč odkrito pomagala Afriškemu nacionalnemu kongresu (ANC) in južnoafriškim komunistom. Z orožjem in tudi svojimi inštruktorji. V naši neposredni soseščini, v Angoli, so bili kubanski vojaki. Vlada v Pretoriji je bila tako v bistvu pod nenehnim pritiskom »vzhoda« in te nevarnosti smo se še kako zavedali. Toda s padcem berlinskega zidu, ki ga je kot prvi začel podirati prav Lech Walensa, smo tudi v Južni Afriki bistveno bolj sproščeno zadihali. V takšnem ozračju je bilo veliko lažje prodreti z novimi idejami. Spremembe, ki jih je Evropi in svetu prinesla Solidarnost, so bile v bistvu v prid mojim pobudam.

Toda bile so kajpak tudi razlike?

Nedvomno. Na Poljskem so revolucijo začeli zatirani, v Južni Afriki smo za spremembe poskrbeli mi, ki smo zatirali. Ko sem prvič javno spregovoril o nujnosti nove ustave, je bil Nelson Mandela še v zaporu. Aktivisti Afriškega nacionalnega kongresa so kljub pogajanjem o novi Južni Afriki, ki so se tedaj že začela, še vedno napadali belce. Njihov oboroženi boj proti apartheidu je bil končan šele pet mesecev potem, ko je bil Mandela že na svobodi. To so tiste temeljne razlike med Solidarnostjo in »revolucijo«, ki se je zgodila pri nas, v Južni Afriki. Toda cilji temnopoltega prebivalstva so bili seveda na las podobni ciljem Solidarnosti. Tudi oni so desetletja sanjali o svobodi, demokraciji in političnih pravicah, enakih za vse. Ta cilj smo dosegli skupaj. Vendar spet z razlikami. Lech Walensa ni nikoli zagovarjal oboroženega boja zoper oblast, medtem ko se je ANC proti beli prevladi borila tudi z orožjem. S podtikanjem bomb, ki so vzele veliko življenj, tudi med civilisti.

Južna Afrika je bila dolgo nekakšna trdnjava rasizma. Še zlasti za časa predsednika Bothe, ki ste ga kot eden najbolj daljnovidnih belih politikov potem nasledili na tem položaju. Zakaj ste se pravzaprav odločili za demontažo apartheida: zgolj zaradi političnega pragmatizma ali pa morda vendarle tudi zaradi nekakšnega idealizma in slabe vesti, ki je pri delu belske manjšine zagotovo bila prisotna?

Osemdeseta leta so bila za dobršen del belega prebivalstva Južne Afrike predvsem leta velikega samospraševanja, kam pravzaprav gremo.Tako namreč ni več mogoče naprej. Potrebne so spremembe. Moramo opustiti apartheid, dve razvojni politiki, eno za belce in drugo za črnce, in vsem Južnoafričanom zagotoviti enake pravice, ne glede na barvo in raso, smo razmišljali v tistem prelomnem času. To je bil seveda dolg in trd proces. Apartheida in diskriminacije namreč ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Te ideje so v meni zorele več let, toda udejanjati sem jih lahko začel šele potem, ko sem prevzel vodenje vladajoče Nacionalne stranke.

So belo manjšino k temu morda prisilili tudi mednarodni pritiski in sankcije, ki gospodarskemu razvoju Južne Afrike zagotovo niso bile v prid?

Pritiski so seveda bili, toda sprememb sem se lotil izključno zaradi svojega notranjega prepričanja. Že kot mladenič sem razmišljal o tem, da bi vse večje nacionalne skupnosti v Južni Afriki, kot so Zulu, Xhosa, Venda, Tswana in ne nazadnje tudi moj narod, Afrikanerji, dobili svojo lastno državo. Te male države bi potem po zgledu današnje Evropske unije sestavljale nekakšno Južnoafriško unijo. Z enakimi pravicami in eno, skupno vlado.

Toda ta pobuda se ni obnesla?

Ne, ni se obnesla. Predvsem zato, ker temnopolta večina do pravic ni hotela po tej poti. Morda tudi zato, ker jim jo je vsiljevala naša, bela stran. Enakopravnost in pravice so hoteli v eni sami državi, v združeni Južni Afriki. Te zahteve so bile, gledano z njihovega zornega kota, popolnoma logične in razumljive. Po svoje so imeli prav. Z leti smo namreč postali tudi gospodarsko soodvisni. Čeprav je apartheid nekoč potegnil izjemno strogo ločnico, zaradi česar so bili nekateri poklici rezervirani zgolj za belce, so se ti diskriminacijski zidovi sčasoma le začeli podirati. Kot v priliki o razbitem jajcu. Ko iz njega nastane omleta, ga ni več mogoče spraviti nazaj v lupino. V sedemdesetih in osemdesetih letih je iz vseh nas v Južni Afriki v resnici nastala nekakšna gospodarska omleta. Potrebovali smo drug drugega. Dokončno smo to spoznali v osemdesetih letih in s tem odprli pot novim vizijam. Ko sem prvič javno spregovoril o njih, sem se temnopolti večini javno opravičil za apartheid. Za vse bolečine in ponižanja, ki jim jih je povzročila bela manjšina.

Toda v vaši Nacionalni stranki se vsi niso strinjali z vašo politiko?

Imel sem veliko zaveznikov, saj še zdaleč nisem bil edini, ki je videl pravo pot do luči na koncu predora, toda imel sem kajpak tudi nasprotnike. Naše razprave o prihodnosti Južne Afrike so postale tako ostre, da je v stranki prišlo do razkola. To seveda ni bilo v prid mojim načrtom o odpravi apartheida. In ker je stranka začela izgubljati na lokalnih volitvah, sem se odločil, da tako ne moremo naprej. Razpisal sem referendum, na katerem naj bi vsi beli prebivalci Južne Afrike jasno povedali, ali naj nadaljujemo to mojo politiko ali ne. Kar 69 odstotkov belega prebivalstva je podprlo moje ideje. S tem je bil apartheid dokončno pokopan. In pot do prvih demokratičnih volitev leta 1994 je bila na široko odprta.

Nelson Mandela, vaš glavni pogajalski partner in kasnejši prvi temnopolti predsednik Južne Afrike, je bil tedaj še v zaporu?

Nelson Mandela je v zaporu presedel 27 let, skoraj tri desetletja. Kmalu zatem, ko sem prevzel predsedniški položaj, sem ga ukazal na skrivaj, ko je bila zunaj že noč, pripeljati v moj kabinet. Povedal sem mu, da ga bodo na moj ukaz osvobodili 11. februarja 1990, kajti pred nama so dolga in trda pogajanja, sem mu pojasnjeval. Nelson Mandela je bil proti temu datumu. »Zakaj?« ga vprašam. »Ker je prezgodaj! Na prihod iz ječe se moramo temeljito pripraviti!« mi je odvrnil. Toda v te njegove argumente takrat nisem privolil. Vse drugo je bilo potem samo še zgodovina.

Kakšni so danes vajini stiki?

Sva velika prijatelja in skrbno negujeva najine odnose. Ti so bili včasih seveda zelo napeti, kajti pogajanja niso potekala prav gladko. Logično, saj sva bila politična nasprotnika. Njegovi in moji privrženci med pogajanji pogosto niso spoštovali najinih ukazov. Nadaljevalo se je nasilje, tako da sva si bila zaradi tega velikokrat v laseh. Toda to je zdaj za nama. Nelsona Mandelo izjemno občudujem. Ob njegovem devetdesetem rojstnem dnevu sem mu zaželel, da bi bil še dolgo čil in zdrav. Južna Afrika nujno potrebuje njegovo moralno avtoriteto.

Toda Južna Afrika danes ni več takšna, kot sta jo gradila vidva z Nelsonom Mandelo. Političnemu monopolu belcev je potem namreč sledil politični monopol Afriškega nacionalnega kongresa.

Ta v resnici že poldrugo desetletje v celoti obvladuje južnoafriško politično sceno. Toda tudi ta monopol ne more biti večen. Prav te dni je ANC končno le dobil resnega političnega nasprotnika, stranko Kongres ljudstva, ki so jo ustanovili nezadovoljni člani ANC. Prepričan sem, da bo Afriški nacionalni kongres že po volitvah 2009 moral v koalicijo z njimi, na volitvah 2014 pa bodo v vladi morda že spet tudi belci. To bi bilo vsekakor dobro za mlado južnoafriško demokracijo. Pluralizem je namreč daleč najboljše orodje za razbijanje političnih monopolov. Tako sva si z Mandelo pravzaprav tudi zamišljala novo Južno Afriko.

Ki pa je potem vendarle postala bistveno manj prijazna do bele manjšine, kot ste bržkone pričakovali. Mnogo belcev se je namreč v zadnjih letih celo izselilo iz države.

Res je, da je precej ljudi, zlasti mladih, odšlo iz države. Toda to še ne pomeni, da belci bežijo iz Južne Afrike. Do te emigracije prihaja tudi zaradi novih priložnosti, ki jih ponuja svet. Južna Afrika je bila namreč zaradi apartheida dolga leta povsem izolirana. Mladi zato niso imeli priložnosti za službo v Londonu ali kje drugje v Evropi. Ko pa se je ponudila, so jo v hipu zagrabili. Nekateri med njimi se zdaj zaradi gospodarske krize že vračajo v deželo, kjer so zrasli.

Toda vsi vendarle niso odšli zgolj zaradi služb v Evropi ali v ZDA?

Seveda. Odhajali so tudi zaradi kriminala in nekakšne »pozitivne diskriminacije«, ki je sledila po trdih letih rasnega razlikovanja. Toda s časom je tudi vlada ANC ugotovila, da je v tem šla vendarle predaleč. Iz države so namreč odhajali najbolj izobraženi in izkušeni strokovnjaki, kar ni bilo dobro.

Beg možganov je problem za vsako državo. Ali vlada tudi zaradi tega izjemno veliko vlaga v izobraževanje?

Južna Afrika je po odstotkih proračunskega denarja, namenjenega za izobraževanje, v resnici bržkone prva v svetu. To je na prvi pogled dobro. Toda to je seveda le ena plat medalje. Denar namreč v resnici ni problem. Ta se skriva v kvaliteti izobraževanja. Učitelji so praviloma slabi. Vseh seveda nočem tlačiti v en koš. Tudi v najrevnejših črnskih naseljih boste našli izjemno dobre šole. Toda slabih je bistveno več. Tudi zaradi revščine. V mnogih črnskih naseljih še vedno nimajo ne elektrike in ne vode. Mnogi starši so nepismeni. Otroci iz takšnih družin nimajo prave vzgoje. Ker ni elektrike, zvečer ne morejo pisati in ne brati. Zato je kvaliteta izobraževanja v veliki meri odvisna tudi od socialnega stanja.

Kar je v bistvu problem v vsej Afriki. Zahodni svet je črno celino, ki se utaplja v revščini in krizah, popolnoma marginaliziral. Kje vi vidite rešitev iz tega za Afriko sila zagatnega položaja?

Zahod daje svojim kmetom petkrat več denarja, kot pa ga namenja za pomoč Afriki. Zato se evropskim kravam godi bistveno bolje kot pa milijonom lačnih Afričanov. Mnogi namreč ne zaslužijo niti dolarja na dan. Afrika je v svetovnem gospodarstvu ta hip lahko konkurenčna samo v kmetijstvu. Zato Evropska unija preprosto mora odpreti svoje trge za afriško blago in pridelke. Sicer Afrika ne bo preživela. Problemov je namreč ogromno, od lakote do malarije in epidemije aidsa. Partnerstvo med razvitim svetom in Afriko je zato temeljni pogoj za preživetje črne celine. Ameriški predsednik George Bush je kljub številnim kritikam v tem pogledu bistveno bolj odprt kot drugi zahodni politiki.

Do Afrike se še posebej mačehovsko obnaša Evropska unija. Kje je razlog? Jo morda peče vest zaradi nekdanjega kolonialnega izkoriščanja črne celine?

Dejstvo je, da je večina starih članic Evropske unije nekoč v resnici obvladovala - in izkoriščala - tako rekoč vso Afriko. Ko so kolonialne sile odšle, so za seboj pustile zmedo in bedo, saj niso poskrbele ne za zdravstveno mrežo ne za izobraževanje. Tudi zaradi tega bi morala Evropska unija več vlagati v partnerstvo z Afriko. Ne nazadnje je to tudi njen moralni dolg.

Nekateri vas primerjajo z Mihailom Gorbačovom, saj sta oba po svoje enako dramatično spreminjala svoji državi. On Sovjetsko zvezo, vi Južno Afriko. Oba sta tudi nobelovca za mir. Toda do Gorbačova doma kljub velikemu mednarodnemu ugledu niso posebej prijazni. Kako je z vašo priljubljenostjo v Južni Afriki?

Tretjina belega prebivalstva, ki je bila proti mojim reformam in odpravi apartheida, me še vedno šteje za izdajalca. Drugi me seveda podpirajo. Tudi temnopolti Južnoafričani. Ko se je Južna Afrika otresla svoje temne preteklosti, so mi povsod, kjer sem se pojavil, tudi na ulicah, stiskali roke in se mi zahvaljevali. Deležen sem bil več pozornosti, kakor pa sem si jo zaslužil.


Iz Sobotne priloge!