Beograjska kriza je politični dinamit

Beograd – Srbska vlada se po kozmetičnih spremembah v lastnih vrstah ni lotila krpanja proračunske luknje ali zmanjšanja javnega dolga. Namesto konsolidacije javnih financ in gospodarskega sistema, se je odločila, da si kot vojni plen skuša prilastiti tudi srbsko prestolnico.

Čeprav je državna blagajna vse bolj prazna, medtem ko je javni dolg na meji vzdržljivosti, je vladajoča koalicija na čelu s srbskim premierom Ivico Dačićem in prvim podpredsednikom vlade Aleksandrom Vučićem vstopila v vojno za Beograd. Po mnenju analitikov se zgleduje po pokojnem srbskem voždu Slobodanu Miloševiću, ki je v obdobju velike krize ustvarjal še večje in bolj zapletene krize.

Naprednjaki in socialisti so odprli politično krizo v Beogradu, kjer so vse do preoblikovanja srbske vlade demokrati in socialisti vladali složno in bolj ali manj uspešno. Demokrati in socialisti s koalicijskimi partnerji so kljub propadu pogajanj o koaliciji na državni ravni, vzpostavili skupno oblast v Beogradu. Če zanemarimo apetite vladajoče koalicije, je krizo povzročil odstop predsednika mestne skupščine Aleksandra Antića, ki je kot kandidat socialistov postal minister za promet.

Čeprav so socialisti vseskozi trdili, da je politični položaj v Beogradu stabilen, je njihov predsednik Dačić čez noč napovedal razpad koalicije z demokrati. Po njegovih besedah je sprememba oblasti v glavnem mestu le še vprašanje časa. Socialiste je podprla večina njenih koalicijskih partnerjev z izjemo stranke združenih upokojencev, ki se želijo še pogajati, kar lahko ogrozi potrebno večino za načrtovano zamenjavo oblasti. V tem primeru se obetajo nove volitve.

Župan na udaru

Vojna za mesto, ki ustvari skoraj polovico srbskega nacionalnega dohodka, čeprav živi v njem le četrtina prebivalstva, je bila le vprašanje časa. Davki beograjskega življa in podjetij na ozemlju srbske prestolnice se stekajo neposredno v državni proračun, srbska oblast pa po pravilih, ki jih določa sama, del prihodkov vrača v mestno blagajno. V prvih dneh svoje vladavine je nova oblast tako že sprejela zakone in podzakonske akte, ki so drastično oklestili beograjski proračun.

Na udaru je beograjski župan Dragan Đilas, ki je postal tudi novi prvak Demokratske stranke, ki je doživela hud poraz na parlamentarnih volitvah. Čeprav so pred volitvami tako z Beogradom kot s Srbijo upravljale bolj ali manj enake strankarske koalicije, se na državni ravni niso uspele skoraj ničesar dogovoriti ali izpeljati, v srbskem glavnem mestu pa niso le začeli, temveč so tudi končali številne naložbe. Po zaslugi beograjskega župana so izpeljali tudi popularne ukrepe, kot je nadomestilo za nosečnice do polne plače in plačilo za dodatni poizkus umetne oploditve ter rušenje nehigienskih naselij.

V boju za Beograd je bilo v igri več scenarijev. Najprej je padla v vodo velika koalicija med demokrati in naprednjaki, ki bi bila uvod v koalicijo na državni ravni, pridobitve srbske prestolnice pa ne bi bile ogrožene. V drugi različici je Đilas začasno preživel na oblasti, vendar mu je država zagrenila življenje. Pokazalo se je, da je le malo možnosti, da bo oblast v Beogradu ohranila aktualna koalicija na čelu s popularnim in močnim županom.

Po tretjem scenariju si bo Beograd kot vojni plen prilastila vladajoča koalicija v državi, ki pa bo tako tanka, da se bo izgubljala v brezplodnih razpravah in se ne bo mogla dokazati z uspešnimi rešitvami, četudi bo dovolj strokovna in sposobna. Glavni problem je, da se srbski politiki veliko raje odločajo za vojno, četudi se boj sprevrže v mesarsko klanje, kot za kompromis. Beograjčanom grozi, da se bodo soočili s slabšim bivalnim okoljem in nižjim standardom socialnih storitev.

Škarje in platno sta v rokah prvaka napredjakov Vučića, ki je enkrat že zavrnil zahtevo beograjskih napredjakov, naj zruši oblast v glavnem mestu. Čeprav je izjavil, da je pripravljen reševati probleme in uresničiti projekte tudi s političnimi nasprotniki, je Đilasa označil kot vsemogočega tajkuna. Po mnenju Đilasa, ki mu ni ostal dolžan, se Srbija spreminja v avtokratsko državo, v kateri en sam človek misli, da lahko odloča o vsem.

Politik tretjega razreda

V Srbiji je ničkoliko primerov vidnejših politikov, ki sprva kandidirajo na lokalnih volitvah, ko pridobijo volilce pa odstopijo kot poslanci, ker jih izberejo za ministre, direktorje javnih podjetij ali za diplomate. Na njihove funkcije se povzpnejo anonimneži, dosedanje volitve v Beogradu pa kažejo, da župan glavnega mesta ne more postati politik tretjega razreda. Ker ne gre za rutinsko zadevo, beograjska kriza nosi v sebi politični dinamit ali kot opozarjajo poznavalci: »V Beogradu že dolgo ni bilo demonstracij!«.