Berlusconi in Xilai: En svet, ista korupcija?

Da je lahko korupcija motivirana­ tudi z duhovnimi­ cilji, se je pokazalo, ko se je v Hongkongu začela razprava o tem, ali je bivši premier območne vlade Donald Tsang zavestno preprečeval izročitev dokaznega gradiva proti bivšemu italijanskemu premieru ­Silviu Berlusconiju, v upanju, da bo videl papeža.

Tsang je hotel zgolj dobiti blagoslov svetega očeta in je bil za to, kot se zdi, pripravljen storiti veliko protiuslugo. Umazane posle sta za Berlusconija opravljali dve Hongkonžanki, katerih družbe so pomagale pri pranju velikih zneskov denarja. Paddy Chan Mei-yiu in Katherine Hsu May-chun policija dobro pozna od januarja 2007, ko so opravili racijo v njunih stanovanjih in prostorih njunih štirih družb. Med racijo so zaplenili več kot šestdeset dokumentov, ki pričajo o »kitajski zvezi« italijanskega premiera in njegovega sina Piera Silvia, s katerim sta Chan in Hsu tesno sodelovali.

V verigo je bil vpleten tudi televizijski producent egiptovskega rodu Faruk Agrama, ki je družbam obeh Hongkonžank prodajal pravice do predvajanja televizijskih oddaj, te pa so jih nato po večkratno višjih cenah preprodajale italijanskemu medijskemu konglomeratu ­Mediaset. Na račune Paddy Chan in Katherine Hsu v švicarskih bankah je bilo položenih okoli 150 milijonov švicarskih frankov, italijanski preiskovalci pa so že pred šestimi leti zahtevali pojasnila o izvoru tega denarja. Čeprav se v Hongkongu od nekdaj ponašajo z neoporečnim pravosodjem, so zaplenjene dokumente shranili v centrali hongkonške policije. Ko sta Chan in Hsu vložili tožbo zaradi nezakonitega odvzema dokumentov, se je procedura pošiljanja dokaznega gradiva v Italijo ustavila do prejšnjega meseca.

Hongkonžani bi zdaj radi vedeli, zakaj je vse skupaj trajalo tako dolgo, še zlasti jih je vznemirila trditev bivšega italijanskega senatorja Sergia De Gregoria, da je preiskavo proti Berlusconiju ustavil hong­konški premier Donald Tsang, ki je upal, da ga bo v povračilo za to sprejel takratni papež Benedikt XVI. O Tsangu, ki se je šolal v jezuitskem kolidžu, se ve, da je goreč katolik. Predstavniki Katoliške cerkve v Hongkongu so tamkajšnjim medijem potrdili, da je najmanj trikrat zaprosil za srečanje s papežem Benediktom.

Dvakrat se mu je želja skoraj izpolnila: ko je Vatikan leta 2008 vpisal hongkonškega premiera v diplomatski razpored svetega očeta, se je moral ta odreči obisku, ker so nastale napetosti med Svetim sedežem in vodstvom v Pekingu zaradi kitajskega imenovanja škofa brez papeževega blagoslova. Ko so leta 2010 napovedali novo srečanje, je moral Tsang preložiti vsa potovanja in se posvetiti odpravljanju politične krize v Hongkongu.

Po načelu »ena država, dva sistema« je nekdanja britanska kolonija posebno administrativno območje, ki uživa visoko stopnjo neodvisnosti v vsem, razen v vojaških in zunanjepolitičnih zadevah. Posebej kočljivi so odnosi hongkonških funkcionarjev z državami, s katerimi se Kitajska vzajemno ne priznava. Celo če bi se Tsangu kot zasebniku uspelo dokopati do Vatikana, s katerim je Peking leta 1951 pretrgal diplomatske odnose, bi moral za obisk dobiti dovoljenje osrednje vlade.

Dokazno gradivo proti Berlusconiju

Vprašanje je, ali je sploh zaprosil za takšno dovoljenje, in, če je zanj zaprosil, ali je ob tem obvestil kitajsko vodstvo o dokaznem gradivu proti Berlusconiju, ki ga imajo zaklenjenega v policijski blagajni v hongkonški četrti Wanchai. Obstaja več znakov, da so v Pekingu morali vedeti, kaj se je dogajalo v Hongkongu, vendar je za partijsko vodstvo značilno, da se ne vmešava v protikorupcijske procese proti tujim »prijateljem kitajskega ljudstva«, dokler ni povsem jasno, da bodo ti dokončno izginili s političnega prizorišča.

Poleg tega je bil Berlusconi eden tistih evropskih politikov, pri katerih je imelo kitajsko vodstvo občutek, da se z njimi »lahko dogovori« o vseh stvareh. V nasprotju z nemško kanclerko Angelo Merkel, o kateri Kitajci niso bili nikoli povsem prepričani, ali je zanje ali proti njim, so lahko na nastopaškega­ italijanskega premiera računali vsakič, ko so potrebovali posebno politično podporo na evropskih tleh.

Populizem in milijoni

Posamezni analitiki so celo začrtali vzporednico med Berlusconijem in Bo Xilaiem. Deloma zato, ker sta imela oba rada lepe obleke in še lepše ženske, deloma pa zato, ker sta oba ostala priljubljena celo po tem, ko se je pokazalo, da se za njunim glasnim populizmom skrivajo milijoni (ali milijarde) dolarjev utajenih davkov ali podkupnin. Nobeden od njiju se ne namerava tiho umakniti s političnega prizorišča. Berlusconi še vedno trdi, da se bo vrnil v igro, Bo pa je med izrekanjem kazni dosmrtne ječe v nedeljo jezno zakričal: »Krivica! Razsodba ne temelji na dejstvih!« In, kar je za kitajsko pravosodje najhuje, je v resnici tako. Tožilstvo je namreč imelo skromne materialne dokaze za tako strogo kazen, sodišče pa ni upoštevalo niti ene trditve obtoženega, izrečene v samoobrambi, ki očitno ni bila vnaprej načrtovana.

Največje podobnosti ali razlike med Berlusconijem in Bojem se bodo pokazale, ko se bo polegel prah, ki sta ga dvignila, in ko se bo ugotovilo, koliko sta bila zgolj organski del sistema, ki počiva na korupciji. Oba bosta za seboj pustila razburkano politično prizorišče, nato pa bo še iz zapora ali hišnega pripora slišati njuna opozorila, da je trdnost Kitajske oziroma Italije v veliki nevarnosti. Pa je res? To je najpomembnejše vprašanje, na katero je treba čim prej odgovoriti, kajti če je hongkonški primer pokazal, da vlada načelo »en svet, ista korupcija«, se ne bi smeli slepiti, da bodo tudi velike protikorupcijske kampanje ostale znotraj državnih meja, ki so sicer tako porozne za umazani denar.