Tiskane izdaje
Draghi se je oglasil samo nekaj ur po zdrsu Silvia Berlusconija na parketu poslanske zbornice, kjer je na videz nepomembno glasovanje izgubil za en sam glas. Ker je ta glas pripadal avtorju gospodarskih in finančnih (ne)reform, varčevalnih ukrepov in razvojne politike Giuliu Tremontiju, zdrs ni bil samo zdrs, ampak svarilo, da se v palačah kuha hudo zasmrajena godlja. Silvio Berlusconi je že tako ranljiv, da si ga upajo lotiti tudi že odpadli udi in odrinjeni nekdanji velikani njegove politike, ne samo tisti, ki imajo v rokah resnične vzvode moči.
Kot že tolikokrat doslej bodo poslanci jutri glasovali o zaupnici vladi Silvia Berlusconija. Po spopadih zadnjih dni je izid negotov, ne pa čisto zagotovo negativen za Berlusconija.
Pri prerivanju okrog korita je bil posebno glasen in neizprosen bivši notranji minister Beppe Pisanu, ki prihaja iz krščanske demokracije in se po svoji stari navadi drži hudo načelno. Vsaj toliko prodoren glas je imel bivši večkratni in večplastni minister Claudio Scajola, ki se je moral v prejšnjem mandatu posloviti, ker je pomagal zakuhati nemire v Genovi, v tem mandatu pa zato, ker so ga ujeli z rokami v žaklju. Njegovo stanovanje v Rimu je bilo »doplačano« iz čudnih virov, sam pa menda o tem ni nič vedel, le poceni je kupil imenitno domovanje s pogledom na Kolosej.
Pisanu, Scajola in njuna stara tovarišija iz oblastniških let so Berlusconiju pripravili presenečenje v poslanski zbornici tako rekoč takoj po njegovi vrnitvi z veselice ob rojstnem dnevu velikega osebnega prijatelja Vladimirja Putina. Odhod na domnevno bunga-bunga zabavo so Berlusconiju zamerili zlasti v njegovem taboru, saj so med tem v Evropi reševali evro in so se resnim zadevam posvečali vsi resni evropski politiki.
Reševanje vojaka Silvia
Opozicija in zdaj tudi zavezniki, zlasti tisti iz Severne lige, Berlusconiju pripisujejo vsaj del krivde za to, da je Italija povsem odrinjena od evropskega odločanja, da Italije nihče več ne jemlje resno, da so celo italijansko prej tako dobičkonosno pozicijo v Libiji mimogrede vzeli za svojo tekmeci iz Pariza in Londona.
Berlusconiju po novem tudi zagovorniki očitajo, da se preveč ukvarja s svojimi zasebnimi problemi. Severna liga mu je včeraj poslala dokaj jasno svarilo, naj na prvo mesto med nalogami vlade in parlamenta že enkrat neha postavljati prepoved policijskega in sodnega prisluškovanja (prisluškovanje je prineslo na dan ogromne količine umazanije tudi z njegovih dvorov), ampak naj se že enkrat posveti gospodarskim problemom, saj gospodarstvo tone, nekoč obetavni italijanski gospodarski sistem pa se razkraja. Problem obubožanih Italijanov niso Vitezovi sodni procesi, ki jih je vedno več, ampak prazni žepi in huda stiska zdaj že večine prebivalstva.
V ozračju hudih pritiskov na Berlusconija se na opozicijski strani širi morda lažno upanje, že skoraj gotovost, da bodo »stari prijatelji« jutri žrtvovali Berlusconija in dosegli predčasne volitve. Čeprav to ni popolnoma nemogoče, je vendarle vredno upoštevati staro prakso »reševanja vojaka Silvia« vsakokrat, ko gre zares in za nohte.
Nihče ne ve, koliko poslancev nasprotnega tabora je lahko kupil Vitez v dveh dneh, da bo lahko spet zmagoslavno dvignil roke in oznanil, da je ni vlade, ki bi za Italijo lahko storila, kar je doslej uspelo njegovim vladam.
Prerivanje okrog korita pa tudi tokrat odriva na stranski tir realne probleme in gospodarsko krizo, ki ji ni videti konca. Odhod Fiata iz doslej vsemogočne Industrijske zbornice napoveduje razkroj povojnega sistema, zadnje dni pa se torinskemu velikanu pridružujejo nove, manjše firme.
Razklani so tudi sindikati, opozicija pa se morda tudi še ni zavedela, da se hoče mlada garda na levici in v levi sredini znebiti večnih in vsemogočnih veljakov v svojih vrstah že pred novimi volitvami.
