Tiskane izdaje
Davčne utaje in poneverb v vrednosti 24 milijonov dolarjev sta obtožena njegov sin Piersilvio Berlusconi in mogotčev najbližji sodelavec, direktor televizijskega imperija Mediaset Fedele Confalonieri, poleg pa še njunih devet sodelavcev. Proces, ki se bo začel konec decembra, bo premiera prizadel samo posredno, saj je lastnik televizij, za katere je njegov sin nabavljal filme v ZDA.
V dneh, ko vsa Italija govori o grozi in sramoti, ki se je zgodila prejšnjo soboto, ko so skrajno levi mladci iz socialnih centrov in skrajno desni divjaki iz skupin nogometnih navijačev družno razdejali Rim in pretepli policijske specialce, je odločitev milanske sodnice za Berlusconija prišla kot zdravilo na skeleče rane. Prvič se mu je zgodilo, da je bil katere izmed obtožnic oproščen, ker ni imel nič opraviti s kaznivim dejanjem.
Doslej se je Berlusconi na višjih instancah reševal obsodb tako, da so primeri, zahvaljujoč njegovim spretnim odvetnikom, zastarali. To mu je uspelo tudi v primerih, ko je bil že spoznan za krivega in tudi obsojen na zaporno kazen.
Težke besede o revoluciji
Odločitev milanskega sodišča je v rimsko vladno palačo spet vrnila samozavest. Zadnje dni je bilo − kljub veliki zmagi na glasovanju o zaupnici, ki je bila zaradi splošne krize v državi hitro odrinjena v drugi plan − preveč neprijetnih pritiskov in dogodkov, ki so pozivali k volitvam.
Radijske postaje, ki ne sodijo k Berlusconijevim podjetjem ali k državnim medijem, ki so pod nadzorom vlade, so kar tekmovale, katera bo večkrat in z večjim poudarkom objavila posnetke telefonskih pogovorov predsednika vlade z njegovim »svetovalcem« Walterjem Lavitolo, ki se zdaj pred italijansko roko pravice skriva v Panami, v tujino pa je pobegnil, ker mu je tako svetoval Berlusconi.
Premier je neformalnemu sodelavcu, ki je sicer sodeloval pri izbiranju prostitutk in pošiljanju deklet na poziv v Vitezove zasebne rezidence, razlagal, da bo treba na ceste spraviti več milijonov ljudi in uprizoriti čisto pravo revolucijo, razbiti milansko tožilstvo in uničiti rimski časnik Repubblica.
Ker je tokrat Vitez na posnetkih govoril s svojim glasom, ponavadi pa prisluškovanja objavljajo tako, da spikerji berejo prepise, je bila politična škoda precejšnja. Pozivi k revoluciji, pravzaprav k udaru, so verjetno pripomogli tudi k določanju stališč katoliških škofov ter najpomembnejših katoliških ustanov in organizacij iz vse Italije, ki so se zbrali v Todiju in se − tako so komentirali zunaj Cerkve − dogovarjali o političnem nastopu katolikov po koncu Berlusconijeve dobe.
Ko so danes v Milanu objavili, da je Berlusconi oproščen obtožb v zadevi Mediatrade, in so skoraj hkrati v vladi tudi zajeli sapo po sobotnem dogajanju v Rimu ter se pripravili na sprejetje stroge zakonodaje, podobne tisti iz svinčenih časov, je premier samozavestno razložil, da kardinal Bagnasco ni rekel ničesar o njem in vladi. Še posebno pa ne o tem, da bi morali vlado zamenjati. To je neposredno izrekel samo šef katoliških sindikatov, ki pa ni kardinal, je kritikom zabrusil Vitez.
