Berlusconijeve obljube o odstopu so bile premalo

Svetovni trgi so tako pritisnili na Italijane, da se bodo morali znebiti Viteza, tudi če bi ga radi obdržali za vekomaj.

Objavljeno
09. november 2011 18.59
Posodobljeno
09. november 2011 19.04
Tone Hočevar, Rim
Tone Hočevar, Rim

Rim - Nekateri italijanski in tudi tuji mediji so sicer danes zadovoljno razbobnali novico, da je Silvio Berlusconi tako rekoč že odstopil, vsekakor pa ne namerava več kandidirati na predčasnih volitvah. Izpeljati namerava stabilizacijski zakon, potem se bo umaknil.

Take govorice je razširil Vitez sam, komaj kdo pa se je v prvih trenutkih po srečanju predsednika republike in predsednika vlade zmenil za opozorila s Kvirinala, da je bil dogovor na najvišji ravni malo drugačen od tistega, ki so objavili televizijski dnevniki. Resni analitiki obljubam in puhlicam o odstopanju na obroke, sporočenim javnosti, potem ko je Berlusconi izgubil večino v parlamentu in se je šel o izhodu iz gospodarske in politične krize pogovarjat na Kvirinal, niso nasedli. Svetovni trgi pa so danes udarili po Italiji tako silovito, da je bilo vsem jasno, kako manevrom in trikom z odstopom čez nedoločen čas in z varčevalnimi ukrepi po kapljicah res ni verjel nihče med resnimi komentatorji in analitiki finančnih trgov.

Ker Italija sama ni znala urediti svojih zadev, ampak so v rimskih palačah še enkrat iskali stranske poti in se pripravljali na nove zvijače, ki bi morda še enkrat podaljšale vladavino Silvia Berlusconija, vsekakor pa zagotovile neomejeno vladanje njegove stranke, ki deluje kot podjetje, so trgi pokazali, da italijanske državne obveznice nič več ne veljajo, dosegle so rekordni razkorak v primerjavi z vrednostjo nemških obveznic. Hkrati pa so delnice italijanskih firm, zlasti tistih, ki so kakor koli povezane z Berlusconijem, zgrmele v brezno. Najbolj so strmoglavile delnice Berlusconijevega televizijskega imperija Mediaset, ki so izgubile kar 12 odstotkov. Na milanski borzi je vladala panika, druge borze so zaradi italijanske krize tudi začutile resne težave.

Predsednik republike Giorgio Napolitano je moral dvakrat poseči v politično dogajanje. Pomiriti je moral državljane in jim povedati, da so bili njegovi pogoji predsedniku vlade zelo jasni, nobenih dolgoročnih manevrov niso predvideli. Napolitano je moral poseči, kajti dogajanje na borzah in v evropski centralni banki, ki kljub kupovanju italijanskih obveznic ni zmogla preobrniti trenda, bi utegnilo sprožiti paniko, to pa bi bila zadnja stvar, ki jo v tem trenutku potrebuje opešana Italija. Panike je bilo dovolj kljub opozorilom, da vlada deluje učinkovito in da se bo hitro vse uredilo. Posledice panike bo - tako pravijo analitiki - verjetno že danes mogoče preštevati na borzah.

Predsednik republike Napolitano je ljudstvo jasno opozoril, kar je sicer povedal že prej, pa mu niso prisluhnili, da se s predsednikom vlade nista dogovarjala o predčasnih volitvah prihodnje leto, tudi odločanje o stabilizacijskem zakonu šele čez dva ali tri tedne ne pride več v poštev. Italija takoj in nujno potrebuje novo vlado, ki je ne bo vodil Berlusconi, takoj je treba sprejeti tudi varčevalne ukrepe iz tako imenovanega maksi amandmaja, ki ga je Berlusconi omenil evropskim zaveznikom v pismu namer, stabilizacijski zakon ne more čakati v nedogled. Kar so opozorile borze, je bilo jasno znamenje, da Italiji Evropa in svet ne nameravata več popuščati, Berlusconijevih nenehnih vicev in zgodbic o državi, ki v resnici sploh ni zabredla v krizo, pa tudi nimajo namena več poslušati.

Pred tremi meseci, ko je izbruhnila akutna kriza, bi še bil čas za poteze, kakor si jih je Berlusconi omislil ta teden, morda tudi še za manevre, ki bi ohranili pri življenju sedanjo vlado in zagotovili ponovno zmago na predčasnih volitvah, zdaj pa je za trike, kakor jih je navajen prodajati Berlusconi svojim državljanom, veliko prepozno. Odstop z razpisom predčasnih volitev, kakor si ga je dostojanstveno pripravil španski premier Zapatero, v Italiji ne pride več v poštev, so Berlusconija opozorili iz industrijske zbornice, ki je bila poldrugo desetletje in več njegov glavni oporni steber, skupaj s Katoliško cerkvijo.

Italijanska javnost je sodeč po prvih odzivih kar malo zmedena in pretresena zaradi hitrosti in silovitosti svetovnih pritiskov na Rim in njegove še vsemogočne palače. Italija vendarle ni katera koli država z obrobja, ustanoviteljica Evropske unije je in ena izmed najbolj razvitih industrijskih držav na svetu, kako ji morejo tako grobo streči po življenju, so se spraševali znani ekonomisti, kulturniki in drugi ljudje, ki običajno vplivajo na javno mnenje. Večina je na koncu prišla do spoznanja, da se je Evropa enkrat za vselej naveličala Berlusconija, njegovega načina vladanja in obnašanja do mednarodnih partnerjev.

Napolitanov poziv, da je treba takoj vzpostaviti novo, učinkovito in verodostojno vlado ali nemudoma razpisati volitve, so danes proti večeru vzeli zares tudi že v vladajoči koaliciji Ljudstva svobode in Severne lige. Superminister Giulio Tremonti je na hitro in pred rokom odnesel v senat besedilo razvpitega in doslej vsebinsko neznanega maksi amandmaja, medtem pa so zasedali vsi, ki bi lahko kakor koli prispevali k rešitvi iz krize. Opozicija poskuša najti pravo nišo zase, zahteva tehnično ali pa začasno vlado, v kateri bi bila navzoča in od koder bi laže pripravljala strategijo za predčasne volitve. Skupne strategije, s katero bi se postavila po robu Berlusconijevim ljudem, pa opozicija tudi tokrat še nima.