Bivšega nacističnega paznika sodišče za priseljence izgnalo iz ZDA 

Potem, ko je več kot šestdeset let neopazno preživel v Tennesseeju v ZDA, si tam prislužil pokojnino in imel družino, se bo sedaj štiriindevetdesetletni Nemec Friedrich Karl Berger moral izseliti in se vrniti v rodno Nemčijo. Po toliko desetletjih je namreč ameriško pravosodje odkrilo, da je bil med drugo svetovno vojno nacistični paznik v koncentrancijskem taborišču Neuengamme na severu Nemčije oziroma v njegovi podrožnici blizu mesta Meppen in da je tam pomagal pri preganjanju taboriščnikov v nečloveških pogojih, zato je imigracijsko sodišče zanj odredilo izgon iz države, poroča New York Times.



Neuengamme je bilo samo eno od številnih nacističnih koncentracijskih taborišč, zgrajenih pred in med drugo svetovno vojno po vsej Nemčiji. Tega so postavili na severu Nemčije v bližini meje z Nizozemsko in je imelo okrog osemdeset podružnic. Skupno je bilo v njih okrog 50.000 zapornikov.  V podružnici v Meppnu, kjer so bili internirani judje, Poljaki, Rusi, Danci, Nizozemci, Latvijci, Francozi in Italijani, so morali zaporniki vsak dan v nemogočih razmerah kopati in graditi protitankovske ovire. Med pazniki, ki so jih nadzorovali in priganjali, je bil leta 1945 tudi Berger, ki je bil sicer navaden vojak v nemški mornarici, a ga je SS izbrala za paznika. 
 

Sodeloval pri preseljevanju internirancev

Marca 1945, ko je zavezniška vojska počasi osvajala nemško ozemlje in osvobajala tudi koncentracijska taborišča, je Berger sodeloval pri preselitvi internirancev iz Meppenske podružnice v matično taborišče Neuengamme. Med dva tedna trajajočim pohodom je zaradi nemogočih razmer umrlo sedemdeset zapornikov. Pozneje so internirance, del osebja in dokumentacijo iz Neuengamma Nemci poskušali evakuirati z ladjo Thielbeck, a so jo potopila zavezniška letala. Pet let pozneje, leta 1950, so ladjo dvignili in z nje rešili veliko dokumentacije, med drugim tudi evidenčne kartice taboriščnih paznikov in prav dobro ohranjena kartica, ki so jo od nemških oblasti sedaj dobili Američani, je bila glavni obremenilni dokaz v procesu proti Bergerju. 



Sam Berger je za Washington Post sicer trdil, da je bil v taborišče poslan z ukazom, da torej ni prostovoljno služil tam, da ni bil oborožen in da je delal tam le kratek čas. »To je smešno, da me po petinsedemdesetih letih preganjate z mojega doma,« je dejal. Pomočnik generalnega tožilca Brian A. Benzkowski pa je izjavil, da je prav takšna in tako pozna obsodba dokaz, da si pravosodno ministrstvo nenehno prizadeva za to, da zmaga pravica in zakonitost in da tako žrtve nacističnega preganjanja dobijo zadoščenje. 
 

Verjetno zadnji primer sojenja bivšim nacistom

Eli Rosenbaum, ki je za ameriško pravosodno ministrstvo zadnja štiri desetletja iskal nekdanje naciste v ZDA, pa je dejal, da je glede na časovno oddaljenost dogajanja Berger verjetno zadnji nacistični zločinec, ki so ga odkrili in mu sodili v ZDA. Glede samega primera Berger pa je za New York Times povedal, da so ga lahko odkrili in obravnavali zato, ker so dobili koristne namige in obsežno pomoč pravosodnih organov in arhivov iz Nemčije, Velike Britanije, Danske, Poljske in Rusije.