Opozorila Pillayeve prihajajo v času, ko je razkritje ameriške obveščevalne nadzorne mreže posesalo vso pozornost mednarodne javnosti, hkrati pa so ameriški troti po nekaj tednih zatišja spet začeli sejati smrt v Jemnu. »Trenutno je njihova uporaba povsem nejasna in povzroča vakuum odgovornosti, kar močno vpliva na zmožnost žrtev, da dobijo odškodnino,« je visoka komisarka v diplomatskem jeziku izrazila nebogljenost ljudi, ki so žrtve samovoljnega ubijanja na daljavo.
Po njenih besedah takšni napadi v Pakistanu, Jemnu in Gazi, ki potekajo v okviru vojne proti terorizmu, »povzročajo resno skrb za varovanje človekovih pravic in zaščito civilistov«. Zato je pozvala »države, ki jih to zadeva, naj pojasnijo pravne podlage za takšne napade ter varovalke, ki zagotavljajo, da so takšne akcije v skladu z mednarodnim pravom«. Pillayeva je v zapleteni diplomatski latovščini Združenih narodov, v kateri se je treba izogibati neposrednim obtožbam, usmerila prst predvsem v ZDA, pa tudi v Izrael, državi, ki uporabljata brezpilotna letala za poravnavanje računov z nasprotniki.
Molk o tarčah
Podobno se obnaša tudi ameriška vojska, ki noče pojasniti, kdo je nasprotnik v vojni proti terorizmu. Predsednik Obama je maja v govoru o državni varnosti naštel »Al Kaido, talibe in z njimi povezane sile«. Seznam slednjih je državna skrivnost, njegovo razkritje pa bi po besedah predstavnikov Pentagona lahko resno škodovalo državni varnosti. »Če bi seznam prišel v javnost, bi organizacije na njem pridobile na ugledu med skrajneži. Ne moremo si privoščiti, da bi zaradi tega okrepili njihove vrste,« trdi govornik obrambnega ministrstva, polkovnik Jim Gregory.
To je »precej šibek argument«, meni Jack Goldsmith, profesor na harvardski pravni fakulteti, ki je sodeloval z administracijo Georgea Busha mlajšega kot pravni svetovalec. Za spletni časnik ProPublica, ki slovi po preiskovalnem novinarstvu, je poudaril, da če so te organizacije dovolj močne, da so postale tarča vojaških akcij, ni razloga za skrivanje njihovega imena. Javnost ima po njegovih besedah pravico vedeti, proti komu se bori država v njihovem imenu.
Majska obljuba predsednika Obame, da bodo s kongresom javno prečistili ali celo odpravili zakon o uporabi vojaške sile proti teroristom (AUMF), ki vojsko pooblašča, naj obračuna z odgovornimi za napad 11. septembra 2001, ima manjšo napako, saj ne določa časovnega okvira. Tako se lahko zgodi, da bo čiščenje zakonodaje potekalo podobno hitro, kot se izpolnjuje obljuba o zapiranju Guantanama.
Ustvarjanje
»Napadi s troti vzbujajo čedalje več jeze do Združenih držav in spodbujajo razraščanje skrajnih organizacij,« je za časnik Vice dejal jemenski mladinski aktivist Ibrahim Mothana. V Jemnu rojeni spletni pisec z vzdevkom Noon trdi, da »so ZDA ta hip najhujši sovražnik, ki zbuja največ strahu«. Celo nekdanji vodja obveščevalcev Cie v Jemnu Robert Grenier meni, da ameriška politika prinaša precejšnje tveganje za preobrazbo države na skrajnem jugu Arabskega polotoka v varno zatočišče Al Kaide.
Ameriška vojska ob tem prikriva tudi politiko ravnanja s sorodniki civilnih žrtev napadov. Ko so se na ProPublici sklicevali na zakonsko pravico do obveščenosti javnosti, je centralno poveljstvo vojske, pod katero sodi Afrika, priznalo le obstoj 33 strani dokumentov o sožalnih izplačilih. Čeprav predstavniki Pentagona uradno zanikajo plačevanje odškodnin sorodnikom civilistov, umrlih v napadih trotov, je njihov obstoj potrdil direktor Cie John Brennan (vojska in Cia imata vsaka svoje flote brezpilotnih letal).
Bela hiša noče govoriti o ameriški vlogi pri smrti civilistov, molčali so tudi ob poročilih, da so troti v začetku junija ubili desetletnega Abdulaziza, bratca tarče napada z brezpilotnim letalom Saleha Hasana Hurajdana.
To se je menda zgodilo le nekaj dni po Obamovi napovedi večje preglednosti programa napadov in po sprejetju novih navodil, po katerih bi morali pred napadom s »skorajšnjo gotovostjo« zagotoviti, da ne bo zahteval civilnih žrtev.