Bo Evropa med glavnimi krmarji 21. stoletja?

Potem ko bo lizbonska pogodba ratificirana v vseh državah sedemindvajseterice, bo za Evropo nastopil čas resnice, čas, da pokaže, ali zmore obstati kot ena glavnih igralk na svetovnem prizorišču ... Tako razmišlja Pierre Lellouche, francoski državni sekretar za evropske zadeve, ki se je mudil na delovnem obisku v Ljubljani. Srečal se je s slovenskim ministrom za razvoj in evropske zadeve Mitjo Gasparijem, s katerim sta se, med drugim, pogovarjala o reformi proračuna EU, o poteh, ki bi jih kazalo ubirati za učinkovitejše doseganje ciljev lizbonske strategije po letu 2010. Takrat bo čas, da stara celina pokaže, kdo je in kaj je.

Čutite najprej kot Francoz in nato kot Evropejec ali ste predvsem Evropejec in zatem Francoz?

Seveda sem hkrati Francoz in Evropejec, ne kaže postavljati hierarhije. Odvisno je od okoliščin: v Sloveniji se počutim Francoz, kakor vi v Franciji čutite kot Slovenci. Kadar pa potujemo na druge celine, smo, Francozi ali Slovenci, predvsem Evropejci.

Kaj je evropska identiteta?

Na to vprašanje je preprosto, a tudi težko odgovoriti. Upravičeno smo lahko ponosni na skupno dediščino, ki je oblikovala evropske narode: grško-rimska dediščina pri pravu in filozofiji, judovsko-krščanska na duhovnem in civilizacijskem področju, in ne pozabimo še na slovanske in germanske prispevke. Evropska celina je zaznamovana z izjemno raznolikostjo narodov, jezikov, nacionalne zgodovine, hkrati pa jo določa tudi tragična skupna zgodovina: vojne, ki smo jim bili priča še v 20. stoletju. Pripadnost Evropski uniji ne pomeni, da so - kakor z zamahom čarobne palice - vse te razlike izginile; tako je, sicer, še bolje. Ljudstva in narodi ohranjajo svojo identiteto.

Pa vendar je Unija izjemen uspeh, saj postavlja temelje miru na naši celini. Prav Unija nam je pomagala, da smo se skupaj postavili po robu finančno-gospodarski krizi, ki je najhujša po letu 1929. Nobena država se ne more danes nadejati, da bi se iz nje izvlekla sama. Evropsko identiteto torej določajo naša skupna dejanja v razmerju do preostalega sveta, obramba našega modela demokracije, kulture in gospodarskih interesov, pa tudi odnos do krize, energetskih in podnebnih izzivov, do migracijskih tokov in zahtev naše skupne varnosti. Na kratko, vprašanje evropske identitete ni nič drugega kot vprašanje o vlogi Evrope pri krmarjenju sveta v 21. stoletju.

Kako odločilno prispeva k evropski identiteti razmerje med Parizom in Berlinom?

Francosko-nemško razmerje je bolj kot kdaj v središču evropskega projekta. Bolj kot katero drugo simbolizira spravo in ponovno združitev Evrope, prispeva k njenemu razvoju: zaradi enotnosti med Francijo in Nemčijo je bilo na vrhu skupine G20 v Pittsburghu postavljeno v ospredje vprašanje finančne regulacije. To razmerje bo v središču tudi v prihajajočih mesecih in letih, kajti je edino, v katerem sta povezani politična volja in sposobnost usmerjati velike projekte. Čeprav so francosko-nemški odnosi ključni za EU, to sodelovanje ne sme škoditi interesom drugih partneric: Francija in Nemčija imata posebno odgovornost, a tudi dolžnost, da sodelujeta z drugimi članicami EU.

Kakšna je vloga majhnih evropskih držav, kakršna je Slovenija?

Kakor je opozoril predsednik Sarkozy, so vse države članice enake po pravicah. Zato štejejo vsakršni dvostranski odnosi in s pozornostjo je treba prisluhniti glasu vsake članice. Potem ko sem bil pred malo več kot tremi meseci imenovan v vlado, sem se namenil obiskati celotno sedemindvajseterico. Zato sem tudi v Sloveniji - da bi se srečal s kolegi in bi bolje uskladili stališča. Potem ko je spomladi, ob praznovanju 200. obletnice Ilirskih provinc, v Slovenijo odpotoval premier François Fillon, zdaj tudi moj obisk kaže, da so naši odnosi in dialog čedalje močnejši. Slovenija je morda »majhna država«, vendar igra pomembno vlogo v evropskih zadevah. Leta 2005 je predsedovala Ovseju, v prvi polovici 2008 Evropski uniji, danes je na čelu odbora ministrov Sveta Evrope. Ima izkušnje in vizijo, ki so zanimive tako za nas Francoze kakor za druge Evropejce.

Kje je danes Evropa glede na ZDA, Kitajsko, Indijo? Obstaja kot mednarodna sogovornica ali pa poskuša biti predvsem zgledna učenka ZDA?

Isto vprašanje, kakor je vaše, nam je postavil ameriški predsednik Barack Obama. Potem ko je julija letos v Washingtonu sprejel kitajsko delegacijo 150 poslovnežev in visokih predstavnikov, je izjavil, da so ameriško-kitajski strateško odnosi »morda najpomembnejši« na svetu. Državna sekretarka Hillary Clinton je šla še dlje: »Nobenega vprašanja ni, ki ga ZDA in Kitajska ne bi mogle rešiti skupaj.« V svetovnem gospodarstvu čedalje bolj izstopajo tudi druge države, denimo Indija ali Brazilija.

Hierarhija moči se spreminja. Tveganje, da evropske države, posamično, zdrsnejo na obrobje, je danes veliko, problem je neodložljiv za vse nas v Evropi. Zato je predsednik Sarkozy konec avgusta na srečanju francoskih veleposlanikov v Parizu vprašal: »Želi Evropa ustvarjati 21. stoletje ali bo zadovoljna, če ga bo zgolj preživela?« Vse je stvar volje.

Po mojem prepričanju se Evropa - z več kot 500 milijoni Evropejk in Evropejcev, kot prva gospodarska sila na svetu, s svojo industrijo, kmetijstvom, prevladujočim mestom v mednarodnih izmenjavah pa tudi s svojimi demokratičnimi vrednotami, ki so danes nujnejše kot kdaj prej - lahko uveljavi kot eden od treh ali štirih osnovnih stebrov mednarodnega sistema v prihodnosti.
Zakaj se zdi, da se Evropa (Francija) boji islama?

Dovolite mi, da se začudim vašemu vprašanju. V Franciji je verjetno okrog sedem milijonov muslimanov, Francozov in tujcev, kar pomeni več kot trikrat več, kolikor je prebivalcev Slovenije. Pa vendar je velika večina Francozov tako modra, da ločuje med islamom in islamizmom, med velikansko večino muslimanov, ki si ne želijo drugega kakor integrirati in živeti v miru, in tistimi, ki hočejo v Franciji politično instrumentalizirati islamizem, se spuščajo celo v kriminal ali terorizem.

V Franciji ni islamofobije ne turkofobije. Resnični problem ni islam, ampak konflikt, ki poteka tudi znotraj muslimanskega sveta, med tistimi, ki se želijo povezati z modernostjo, in onimi, ki v politične namene, da bi se dokopali do več oblasti, uporabljajo ozke in zastarele interpretacije religije. Cilj projekta Sredozemska unija je zatorej geopolitično povezati to okolje, ki nam je skupno in ne sme biti prepuščeno civilizacijskemu šoku. In še zadnje: imigracija. Francija je od nekdaj država priseljevanja. Z Nicolasom Sarkozyjem se je francoska politika odločila, da bo raje izbirala, kakor pa se spopadala z nenadzorovanim priseljevanjem, ki se opira na mreže tihotapcev z ljudmi. Prav zato si prizadevamo, da bi v Evropi, še posebno na območju Sredozemlja in predvsem v sodelovanju z grškimi, italijanskimi in španskimi partnerji, snovali skupno imigrantsko politiko. Vse velike priseljenske države, ZDA, Kanada, Avstralija, izvajajo priseljensko politiko, pa niso zato nič manj demokratične.

Ima Turčija mesto v Evropi?

Stališče Francije je znano in se ni spremenilo. Predsednik Nicolas Sarkozy ga je izrekel, še preden je bil izvoljen leta 2007, Francozi so mu pritrdili. S Turčijo se ne strinjamo, do kam sežejo pogajanja z Evropsko unijo, torej o pridružitvi, zaradi česar smo vzeli pod drobnogled pet od 35 poglavij, ki se nam zdijo nerazdružljivo povezana s pridružitvijo. Pa vendar se strinjamo, da je treba nadaljevati pogajanja, ki so v interesu Turčije in Evrope: doslej je bilo odprtih enajst poglavij, dve med francoskim predsedovanjem. Kolikor vem, si želi švedsko predsedstvo Unije še pred koncem leta odpreti poglavje o okolju.

Sicer pa Turčija je in bo ostala velika država, prijateljica in zaveznica Francije. Na najvišji ravni se strinjamo o razvoju dvostranskih odnosov: političnih, kulturnih pa tudi gospodarskih. To sta potrdila voditelja obeh držav, med obiskom turškega predsednika v Parizu v začetku tega meseca.

Kdo bi bil, potem ko bo lizbonska pogodbe ratificirana v vseh državah članicah EU, najprimernejši kandidat za predsednika? Pojavlja se več imen. Ali Francija še podpira Tonyja Blaira, o čigar lojalnosti Evropi je mogoče dvomiti?

Lahko presojate, kakor se vam najbolje zdi, toda imenovanje je v rokah predsednikov držav in vlad sedemindvajseterice. Naša želja je, da bi pogodba hitro stopila v veljavo in da bi bila hitro zasedena nova vodstvena mesta Evropske unije.

Več v sobotni tiskani izdaji Dela