Tiskane izdaje
Peking - Kitajska »proučuje« poročilo Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) o iranskem jedrskem programu, je danes izjavil predstavnik za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Hong Lei. V Pekingu očitno čakajo na nadaljnje korake ZDA in Rusije, hkrati pa opozarjajo na »veter vojne«, ki je zapihal nad Teheranom.
»Vojna vedno obstaja predvsem v mislih tistih, ki so obsedeni z vojaško silo. Ko jo obravnavamo kot sredstvo za reševanje problemov, je zanjo zlahka mogoče najti nove izgovore,« piše v uvodniku Global Timesa, ki zaostrovanje napetosti na Bližnjem vzhodu pripisuje predvsem »razpokam v zahodnem načinu življenja, ki jih je povzročila finančna kriza«. »Zgodovina nas uči, da v takšnih časih vojna kaj hitro dvigne svojo grozečo glavo,« je še zapisano v uvodniku, objavljenem v sredo.
Kitajci, katerih veleposlaništvo v Beogradu so bombardirali v času mandata Billa Clintona, vedo, da med ameriškimi demokrati in republikanci ni velikih razlik, ko gre za strateško-vojaške poteze daleč stran od njihovih meja. Ko je George Bush v torek v indijskem finančnem središču Mumbaj pred skupino uglednih industrijskih magnatov izjavil, »če bo šel Iran nad Izrael, bomo mi šli nad Iran«, je bilo za vodstvo v Pekingu povsem nepomembno, da je to izrekel nekdanji predsednik. Kitajska se resno pripravlja na vojni scenarij v državi, v katero je vložila več deset milijard dolarjev in ki je pomemben del njene energetske, pa tudi geopolitične strategije. Čeprav ji ni do tega, da bi se spustila v neposredne ali posredne spore z ZDA, vladajo med kitajskimi in ameriškimi interesi v iranskem primeru že zdaj očitna nesoglasja.
Kitajski analitiki še vedno iščejo razlike med Irakom in Libijo na eni ter Iranom na drugi strani, največji razlog za neodločnost Zahoda glede ustavitve jedrskega programa v Teheranu pa so po njihovem mnenju povračilni ukrepi Moskve in Pekinga ter nevarnost izbruha nove svetovne vojne. Kitajsko vodstvo je znova opozorilo Mahmuda Ahmadinedžada, da mora sodelovati z IAEA, vendar mu je več kot jasno, da se bo iranski vodja ravnal po svoji logiki, tako kakor počnejo tudi zahodne sile. Če bo prišlo do spopada, bo Kitajska težko ostala povsem zunaj prizorišča, na katerem se bo odločalo o usodi ne le Bližnjega, temveč tudi Daljnega vzhoda.
