Bo Kitajska zaprla delovna taborišča?

Zloglasna kitajska »taborišča za reformo z delom« bodo reformirali, je napovedal kitajski tisk, a brez zagotovil, da bodo te ustanove po pol stoletja obstoja tudi zaprli.

Objavljeno
03. marec 2007 07.00
Peking – Zloglasna kitajska »taborišča za reformo z delom« bodo reformirali, je v četrtek napovedal kitajski tisk, a brez zagotovil, da bodo te ustanove po pol stoletja obstoja tudi zaprli. Novi zakon že pripravljajo. Po njem bodo storilce milejših kaznivih dejanj v »lao-jiao«, kakor rečejo gulagom, lahko obdržali največ osemnajst mesecev.

Če bo zakon sprejet, bodo Kitajci lahko še enkrat hvaležni olimpijadi. Peking je namreč že vrsto let pod mednarodnim pritiskom, naj zapre taborišča, za katera aktivisti trdijo, da jih je več kot tisoč, po uradnih podatkih pa jih je 310 z okoli 400.000 zaporniki. Pet olimpijskih krogov se je spremenilo v povečevalna stekla, skozi katera svet opazuje prihodnjo gostiteljico iger. Glede človekovih pravic se je Kitajska doslej lahko pohvalila z malo čim. Končno je prišla na vrsto reforma gulagov.

»Lao-jiao« je pravzaprav taborišče, v kakršnem se lahko Kitajec znajde zaradi kriminala, prostitucije, politične dejavnosti, izdajanja državnih skrivnosti ali prakticiranja prepovedane religije. Za napotitev na prevzgojno delo ni potrebno ne sodišče ne razsodba, grešnika pa ni dovoljeno obiskovati. V kitajskih gulagih so mnogi preživeli po štiri leta, njihove družine pa večino časa niso vedele niti tega, kje so.

Ta sistem so uvedli leta 1957, ko je Maocetung sprožil prvo čistko liberalnih intelektualcev, ki so jih obtožili, da »sledijo kapitalistični poti«. Med veliko kulturno revolucijo so »lao-jiao« postali manj pomembni zapori, saj so prisilno delo vsilili vsemu ljudstvu. Ko pa je gospodarski razvoj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začela spremljati rast kriminala, so gulage obnovili in razširili. Za posebno koristne so se pokazali po pokolu na Trgu nebeškega miru leta 1989, ko je bil večji del prebivalstva spet iz vrst liberalnih in prodemokratičnih intelektualcev. Konec devetdesetih let pa so v taborišča množično pošiljali člane prepovedane sekte Falun Gong, za katere so dejansko verjeli, da jih lahko »reformirajo« s pranjem možganov in fizičnim delom.

Več v današnjem tiskanem Delu