Bo kmalu res vse drugače?

Nič ne bo, kot je bilo. V tem duhu macronistična politika ­zatrjuje, da je slišala pripombe, ki so jih med nacionalno razpravo podali državljani, in obljublja novo poglavje v življenju francoske družbe. Tako je vsaj pred dnevi miril Francoze predsednik vlade Édouard Philippe, v kratkem pa naj bi jih s predstavitvijo ukrepov pomiril predsednik države Emmanuel Macron, če ne bo nasprotno.

Po svoje je fascinantno (ne pa tudi reprezentativno), da je bilo od 15. januarja do 15. marca, ko je potekala nacionalna razprava, po Franciji organiziranih 10.000 javnih srečanj, lokalnih in drugih. Na njih je sodelovalo okrog pol milijona Francozov, še enkrat toliko jih je razpravljalo na spletu, še pol milijona pa je napisalo pripombe v občinsko knjigo pritožb oziroma so jih poslali po pošti.



Med povzetki debate, ki jih je v ponedeljek precej splošno predstavil javnosti Édouard Philippe, izstopa ugotovitev javnosti, da je francoska država predraga, zato bodo »čim prej znižali davke«. Hkrati je očitno, da bo treba »krepiti javne storitve in učinkovitost države, to tudi bolj približati državljanom, kakor bo treba resneje pristopiti k podnebni krizi«. Prav tako v nebo vpijoče je, da kaže z bolj uravnoteženo urbanistično politiko zmanjševati razlike med podeželjem in mesti. Kako? Po besedah predsednika vlade z »investicijami v transport«. Za povrhu Francoze žuli zdravstvena problematika, posebno dostop do zdravnika, večja težava, kakor so mislili, so še problemi žensk, sploh samohranilk in negovalk, zaposlenih po domovih za starejše, pa recimo lanski ukrep, da so cestno vožnjo z 90 kilometrov na uro omejili na 80 kilometrov. Lahko bi naštevali naprej, vse pa zaobjeli z Macronovo mislijo, češ, »čas je za novo definicijo demokratičnega projekta«.

Sredi aprila

A medtem ko je predsednik vlade ostal v splošnosti, naj bi o čisto določenih ukrepih spregovoril predsednik države, morda v teh dneh in gotovo pred veliko nočjo. Konkretne poteze naj bi povlekli vsaj do poletja, kar je vredno hvale, čeprav ne gre zanemariti predvolilnega konteksta: 26. maja bodo evropske parlamentarne volitve in po sedanjih napovedih naj bi se macronisti odrezali bolje od drugih sil. Čeprav je vladna politika slišati zadovoljna, češ, razprava (vrtela se je okrog ekološke tranzicije, davkov, državnih struktur in javnega sektorja ter demokracije in državljanov) je uspela, je po razi­skavi Elabe med

Francozi veliko skepticizma.
Kar 68 odstotkov jih verjame, da stališča, ki so jih podali, na koncu ne bodo upoštevana, 79 odstotkov je prepričanih, da po tej poti ne bodo odpravili politično-socialne krize. Toda pet mesecev po izbruhu gibanja rumenih jopičev vlada menda ve, kako naprej: in baje odpira novo poglavje v macronističnem mandatu. Opozicija ji ne verjame in govori o »maškaradi«. Predsednik Republikancev Laurent Wauquiez je, denimo, posvaril pred razočaranjem: kje dobiti denar, ki bo za državo »izgubljen« zaradi nižjih davkov, je pomembno vprašanje, čeprav desnica pritrjuje davčnemu razbremenjevanju. Sploh ker je po pisanju Les Echos že zdaj v vladnem načrtu, da bodo v prihodnjih dveh letih davčno ­izgubili 14 milijard evrov.

Finančni zalogaj

Debata je bila manj kaotična, kot so se bali nekateri analitiki, in je h konstruktivnemu popravljanju francoske družbe (tudi po internetu) pritegnila več Francozov, kot so si predstavljali, četudi se 1,5 milijona sodelujočih od 67 milijonov državljanov lahko zdi malo. Davkoplačevalce je stala okrog 12 milijonov evrov, kar je, kot so primerjali v Le Mondu, bistveno manj, kot so stroški predsedniških volitev; te stanejo približno 250 milijonov evrov.