Bo lizbonska pogodba končno krovni dokument EU?

Po slabih dveh letih od podpisa lizbonske pogodbe je treba spomniti, da so 13. decembra 2007 voditelji 27 držav članic podpisali pogodbo, ki spreminja pogodbo o Evropski uniji in pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (na kratko lizbonsko pogodbo). Ta primarni pravni vir Unije bo začel veljati, ko ga bodo ratificirale vse države članice. Po irskem referendumu je nevarnost za njeno ratifikacijo morda le še češki evroskepticizem. Češki parlament je namreč še vedno ni ratificiral in čaka vse druge članice, da bodo to storile. Slovenija je kot takrat predsedujoča Uniji lizbonsko pogodbo ratificirala 29. januarja 2008.

Spremenjen pravni red ali le lepotni poseg?

Z irskim »da« se ponovno postavlja vprašanje, katere novosti lizbonska pogodba sploh prinaša. Bo ta novi pravni temelj bistveno spremenil pravni red Unije ali pa gre le za lepotni poseg? Znano je, da se je ambiciozna ideja ustavne pogodbe EU oziroma evropske ustave pokazala kot neuspešna. Razloge, zakaj je ta revolucionarni projekt zašel v slepo ulico, bi bilo nehvaležno iskati v francoskem in nizozemskem »ne«. Poenostavljeno bi bilo mogoče trditi, da je bila ustavna pogodba prekompleksna in morda se države članice še niso pripravljene »odpovedati suverenosti toliko«, kot jo je predvidevala ustava. Materialni pravni viri, predvsem globalizacija, podnebne in demografske spremembe, varnost in energija, so narekovali kompromisno rešitev med trenutno ureditvijo, temelječo na pogodbi iz Nice, in neuspelim poskusom ustavne pogodbe.

Posledica kompromisa, ki se je pripravljal več mesecev, je lizbonska pogodba, bodoči temeljni primarni pravni vir Evropske unije, ki jo je laično treba razumeti kot nekakšno ustavo EU. Njen primarni cilj je sodobna institucionalna ureditev, krepitev demokracije v Uniji in njena sposobnost uveljavljanja interesov državljanov v vsakdanjem življenju. Plemeniti cilji so realno gledano težko dosegljivi, kljub temu pa je zanje potreben pospešen zagon na trdnih pravnih temeljih. Pravno bo to zagotavljala lizbonska pogodba, druge politična volja držav članic, predvsem pa sinergija evropskih državljanov.

Takšno tesnejše povezovanje pa še zdaleč ne pomeni nove oblike evropske federacije (kot so npr. ZDA ali kot nam je bilo znano iz časov SFRJ). Lizbonska pogodba je mednarodna pogodba, s katero se države članice strinjajo, da na naddržavno sodelovanje v okviru EU prenesejo določeno stopnjo svoje suverenosti. Večino pravic iz vseh treh stebrov Unije (gospodarstvo, notranje zadeve in pravosodje ter zunanje zadeve in varnostna politika) so države na Unijo že prenesle, lizbonska pogodba pa uvaja nekatere spremembe in nadgradnjo delovanja na podlagi dosedanjih pogodb oziroma na podlagi pogodbe iz Nice.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela