Boj za Dobrovoljačko ulico

Ozka in neugledna sarajevska Dobrovoljačka ulica se je znova znašla v središču pozornosti svetovne javnosti. Srbsko tožilstvo je ugotovilo, da se je tu 3. maja 1992 zgodil eden najhujših zločinov nad JLA.

Objavljeno
14. marec 2011 10.10
Zdravko Latal, Sarajevo
Zdravko Latal, Sarajevo
Sarajevo – Beograd je prek Interpola izdal tiralice za 18 visokimi civilnimi in vojaškimi funkcionarji takratnega predsedstva Republike BiH in teritorialne obrambe oziroma armade BiH. Tožilstvo Republike srbske je prav tako vložilo tožbo na sodišču v Haagu, vendar je sodišče zaradi pomanjkljivih dokumentov obtožnico zavrnilo.

Na podlagi omenjene tiralice so pred več kot letom dni na londonskem letališču aretirali člana vojnega predsedstva BiH Ejupa Ganića, v Beogradu obtoženega, da je izdal ukaz za napad na kolono JLA v Dobrovoljački ulici. Univerzitetnega profesorja Ganića so po petih mesecih izpustili s pojasnilom, da je Srbija angleško pravosodje izkoristila za svoje politične cilje. Podobno usodo je doživel vojni general Armade BiH Jovan Divjak, aretiran na dunajskem letališču. Tudi njega, po narodnosti Srba, so obtožili, da je ukazal napad na Dobrovoljački ulici.

Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega 2. in 3. maja 1992 v Sarajevu? Tega, kar se je zgodilo na Dobrovoljački ulici, prav gotovo ni mogoče obravnavati ločeno od celotnega vojnega dogajanja. Koliko uniformiranih posameznikov je bilo v dveh majskih dneh ubitih na eni in drugi strani? Podatki so neprimerljivi. Kot je zapisano v beograjski obtožnici, je bilo v Dobrovoljački ulici ubitih 42 pripadnikov JLA, ranjenih je bilo 73 vojakov, 215 pa so jih zajeli in jih nato psihično in fizično mučili. Milutin Kukanjac, takratni poveljnik sarajevskega vojaškega območja, je bil v koloni, ki se je umikala iz mesta. Po njegovem mnenju je primer Dobrovoljačke ulice politično prenapihnjen. Povedal je, da je bilo v koloni 261 vojakov. Ubitih jih je bilo šest, in to v napadenem sanitetnem vozilu. Med žrtvami so bili vojak, trije polkovniki, podpolkovnik in neka ženska muslimanske narodnosti. Kukanjac ni pojasnil, zakaj so bili v sanitetnem vozilu visoki oficirji JLA. Prav tako še vedno ni ugotovljeno, kdo je začel streljati. V dokumentih haaškega sodišča je med drugim zapisano, da je bilo v spopadu ubitih osem ljudi, da so bili vsi vojaki v konvoju oboroženi in da so nekateri pripadniki JLA uporabili orožje.

V Sarajevu navajajo, da so vojakom iz obkoljenega poveljstva sarajevskega vojnega območja dovolili prehod na območje bosanskih Srbov, in to pod pogojem, da pred tem izpustijo zajetega predsednika Republike BiH Alijo Izetbegovića, vojašnico pa zapustijo brez orožja in dokumentacije. Vojaki so bili oboroženi, tovornjaki pa polni dokumentacije, ki je nato v spopadu v precejšnji meri pogorela. Napetost, ki je vladala v Sarajevu, je tistega 3. maja dosegla vrhunec. Noč pred tem je JLA na sarajevskem letališču zajela Alijo Izetbegovića, ki se je vračal z mirovnih pogajanj, njegovo hčerko in sedanjega predsednika SDP BiH Zlatka Lagumdžijo. V noči iz 1. na 2. maj je Sarajevo doživelo silovit bombni napad. Pogorelo je poslopje glavne pošte, več kot polovica mesta je ostala brez telefonskih zvez, 2. maja pa se je JLA poskušala prebiti do predsedstva BiH in zajeti člana predsedstva Ejupa Ganića in Stjepana Kljujića. Pripadniki posebnih enot JLA so se ob podpori oklepnih transporterjev in tankov z več smeri prebili na okoli sto metrov do predsedstva, ki stoji v najožjem središču mesta.

V silovitem spopadu niso umirali samo vojaki na obeh straneh, temveč tudi civilisti v gorečih tramvajih, s katerimi so se peljali na delo, saj niso vedeli, kaj se dogaja in kaj vse se bo še zgodilo. Več transporterjev, tankov in drugih vozil JLA je bilo uničenih ali zajetih. To je bil neuspešen poskus državnega udara, po katerem naj bi oblast namesto Izetbegovića prevzel Fikret Abdić. Konvoj JLA v Dobrovoljački ulici je bil po mednarodnem pravu zakonita vojaška tarča, saj se je znašel na območju druge suverene države, zato zaradi smrti in napadov na pripadnike konvoja ni treba sprožiti kazenskega pregona, je zapisano v enem od dokumentov iz Haaga.

Boj za Dobrovoljačko ulico se nadaljuje tudi po 19 letih, pri tem pa dobiva vse več političnih značilnosti in oblike specialne vojne. Ti spori dodatno škodijo že tako krhki Bosni in Hercegovini. Oblasti v Banjaluki glede zahteve po kaznovanju krivcev za ubite vojake na Dobrovoljački ulici podpira Beograd, čeprav sta se državi dogovorili, da bosta ena in druga sodili svojim, ne pa tujim državljanom. Predsednik Republike srbske Milorad Dodik je sporočil, da bo od policije Republike srbske zahteval, naj aretira Ganića, Divjaka in druge funkcionarje s srbskih tiralic, kar bo seveda izzvalo povračilne aretacije in ugrabitve, vse to pa bo pripeljalo do popolne pravne negotovosti. Srbski tožilec za vojne zločine Vladimir Vukčević je izjavil, da bo zahteval izročitev upokojenega generala Jovana Divjaka, ker obstaja utemeljen sum, da je sodeloval pri omenjenem zločinu. Glavni tožilec BiH Milorad Barašin je sporočil, da bo preiskava o Dobrovoljački ulici končana do sredine letošnjega leta in da mora biti Divjak izročen BiH, ker je eden od osumljenih. Barašin je že pred časom opozoril državljane BiH, ki so se znašli na tiralicah iz Srbije, naj ne potujejo iz države, saj bi jih lahko v kateri koli drugi državi aretirali in izročili Srbiji. Divjak, ki je očitno prepričan o svoji nedolžnosti, tega nasveta ni upošteval.