Boj za palestinsko državo − nenasilni boj zoper izraelski apartheid

Palestincem ni preostalo drugega, kakor da odidejo v OZN in zaprosijo za priznanje.

Objavljeno
12. oktober 2011 21.19
Posodobljeno
13. oktober 2011 09.00
Boštjan Videmšek, Ramala
Boštjan Videmšek, Ramala
Ramala – Tri tedne po tem, ko je palestinski predsednik Mahmud Abas v generalni skupščini ZN pozval svet k priznanju palestinske države in so ZDA jasno povedale, da bodo v varnostnem svetu pri glasovanju o palestinski državnosti uporabile pravico veta, palestinsko vodstvo na Zahodnem bregu pospešeno kuje diplomatsko taktiko, s katero se bo »uprlo« ameriški blokadi. Vodilni palestinski politiki s predsednikom vlade Salamom Fajadom na čelu so nam v zadnjih dnevih potrdili, da bodo v primeru ameriškega veta »preselili« glasovanje o priznanju palestinske državnosti v generalno skupščino, kjer imajo zagotovljeno večino glasov držav članic, a jim takšna podpora prinese le status države opazovalke, ne pa polnopravnega članstva v ZN.

»To je edini korak, ki ga lahko naredimo. Zavezali smo se, da bomo svoj boj nadaljevali z nenasilnimi sredstvi. Ob diplomatskem pritisku, kjer računamo na veliko pomoč Evropske unije, se palestinski osvobodilni boj iz oboroženega boja spreminja v nenasilne proteste po zgledu temnopoltih prebivalcev Južne Afrike. Izrael je v zadnjih letih izpopolnil sistem apartheida. Palestinci nikoli nismo bili v slabšem položaju,« je v Ramali za Delo povedal predsednik Palestinske nacionalne pobude in morda edini pravi voditelj palestinskega ljudstva Mustafa Barguti.

Netanjahujev rasistični načrt

Palestincem ni preostalo drugega, kakor da se odpravijo v New York in svet zaprosijo za priznanje, meni Barguti. »Mirovni sporazum iz Osla je mrtev. Pogajanja so ves čas narekovali Izraelci. Pogajali smo se 17 let. Med tem se je palestinsko ozemlje močno skrčilo. Zrasel je zid. V zaporih so se znašli še tisoči nedolžnih Palestincev. Izvedli smo demokratične volitve, katerih rezultatov mednarodna skupnost zaradi izraelskega pritiska ni hotela priznati, kar je pripeljalo do palestinskih notranjih spopadov. Izrael je med bombardiranjem na območju Gaze ubil 1300 Palestincev. Na oblast je prišla skrajna desnica na čelu z Benjaminom Netanjahujem, ki je omogočil hitro širjenje judovskih naselbin po Zahodnem bregu, hkrati pa s svojimi sodelavci sestavil rasistično zakonodajo, kopijo apartheida. Ta bo Palestincem, ki živijo v Izraelu, vzela še tiste pravice, ki jih imajo. Arabščina bo kot uradni jezik odpravljena. Izraelski buldožerji podirajo palestinske hiše po vzhodnem Jeruzalemu, kjer poteka drugi val 'nakbe' [katastrofa, op. p.]. Oblasti iz puščave Negev preganjajo beduine, to je etnično čiščenje. Lahko bi našteval v nedogled,« mi je med vožnjo po Ramali, ki je v zadnjih dveh letih sicer doživela navidezen razcvet, razlagal dr. Barguti, nekdanji palestinski predsedniški kandidat in vodja »spravnih« pogajanj med palestinskima frakcijama Fatah in Hamas.

Tretji krog okupacije

Prav vsi naši palestinski sogovorniki drug za drugim ponavljajo, da je bila pot v Združene narode edina možnost, da pozabljeni narod opozori na svojo tragedijo, ki je po sesutju mirovnega sporazuma ostala prepuščena »tretjemu krogu« izraelske okupacije, ki je z gradnjo ilegalnih judovskih naselbin (vse naselbine stojijo tam, kjer so vodni viri; ključ prihodnosti) razkosala Zahodni breg in tako taktično dejansko onemogočila t. i. rešitev dveh držav. Rešitev, ki jo je podpirala mednarodna skupnost – celo Združene države –, in rešitev, ki jo je Izrael izrabil za utrditev svojega velikega strateškega načrta, je mrtva. Za to so izraelske oblasti – še posebno po izvolitvi skrajne desnice pozimi 2009 – poskrbele z dokončno in celovito pripojitvijo vzhodnega Jeruzalema, novo rasistično zakonodajo, ignoriranjem mednarodnega prava, prisilnim izseljevanjem prebivalcev vzhodnega Jeruzalema, podiranjem hiš, prilaščanjem zemlje, ekonomsko slabitvijo Palestincev, spreminjanjem demografskega zemljevida, kjer so bili dolgo v podrejenem položaju, in »okupacijo« vodnih virov. Povrhu se je gradnja zidu že skoraj končala.

Na palestinski strani »zidu sramote« na poti v Ramalo, administrativnega in ekonomskega središča palestinskega življenja, je napisano: »Vojna je končana.« V prvem hipu zveni kot vdaja. Palestinski oboroženi boj tako rekoč ne obstaja več. Izjema so redki raketni napadi Hamasovih borcev iz Gaze, največjega odprtega zapora na svetu, kjer poldrugi milijon ljudi že pet let umira na obroke.

»Vojna je končana za nas. Ni pa končana za Izraelce. Judovski naseljenci so podaljšana roka izraelske vojske. Skoraj vsi so oboroženi. Vse jim je dovoljeno. Poleg vojske jih ščitijo tudi zasebne varnostne družbe, ki jih plačuje država. To je popoln varnostni sistem, ki omogoča nemoteno krajo zemlje. Izrael za svojo rasistično politiko nikoli ni bil kaznovan, zato jo lahko nemoteno nadaljuje. Vsak dan je huje. Toda jaz pozivam Palestince, naj nikoli več ne primejo za orožje. Prisluhnil mi je tudi Hamas. Čas je za vsesplošen nenasilen odpor in proaktivno diplomacijo. Vemo, da bo trajalo. A če je uspelo temnopoltim prebivalcem Južne Afrike, bo tudi nam,« je sklenil Mustafa Barguti. Palestinskemu Nelsonu Mandeli – ki je njegov veliki politični vzornik – se je mudilo na demonstracije v podporo palestinskim zapornikom v izraelskih zaporih. Trenutno jih je okoli 6000, več sto pa se jih je v okviru nenasilnega odpora odločilo za gladovno stavko. »To je šele začetek,« je dodal Barguti.