Tiskane izdaje
Danes se je rodil sedemmilijardti zemljan. Toda na svet ni privekal v Indiji, državi z največjim številom rojstev na leto (27 milijonov), natančneje, v najbolj poseljeni zvezni državi Utar Pradeš, in tudi ni bil deček.
Ob novem jubileju svetovnega prebivalstva, zgolj 12 let od zadnjega, ko je luč sveta ugledal šestmilijardti otrok, so spet postale aktualne vsaj 200 let stare skrbi o prenaseljenosti planeta in njenih posledicah.
Prebivalstvena problematika je ena najpogostejših grabežljivk časopisnih naslovnic, piše angleški novinar Fred Pearce v knjigi Peoplequake. »Generacija babyboomerjev, rojena po drugi svetovni vojni, je zakrivila vojne in genocide od Gaze do Groznega, od Ruande do Afganistana. Nasilje v Keniji se je začelo v barakarskih naseljih. Begunska taborišča in medrese so valilnica mladoletnih teroristov. Migranti iz revnih, prenaseljenih držav preplavljajo Evropo in Severno Ameriko. Prenaseljenost je gonilna sila okoljskega uničevanja. Milijoni klimatskih beguncev bodo kmalu začeli zapuščati napredujoče puščave in potapljajoče se obrečne ravnice, milijarda Kitajcev pa izničuje vsa prizadevanja za zaustavitev globalnega segrevanja.«
Številka sedem milijard je alarmantna. Še pred sto leti je bilo na svetu štirikrat manj prebivalcev. Po ocenah Sklada OZN za prebivalstvo bo do leta 2050 njihovo število doseglo devet milijard, leta 2100 pa deset, morda celo 15 milijard, preden se bo zopet ustalilo in se začelo zmanjševati. Vendar je demografska resničnost kompleksnejša od statistike in matematičnih modelov.
Eksplozija je mimo
»V Evropi in tudi drugod po svetu je populacijska eksplozija, ki se je dogajala v zadnji tretjini prejšnjega stoletja, že mimo, čeprav se število prebivalstva na svetovni ravni, predvsem v manj razvitih državah, še vedno zelo hitro povečuje,« pove prof. dr. Janez Malačič z ekonomske fakultete v Ljubljani. Dvainštirideset odstotkov svetovnega prebivalstva živi v državah z nižjo rodnostjo od povprečno 2,5 otroka na žensko, kolikršna je potrebna za dolgoročno ohranjanje števila prebivalstva na današnji ravni. Drugih 40 odstotkov živi v državah, kjer se število prebivalstva ohranja na današnji ravni, preostalih 18 odstotkov pa v državah, kjer je rodnost še vedno v predindustrijskih okvirih. Takšno območje je predvsem podsaharska Afrika, kjer imajo ženske povprečno še vedno pet ali več otrok.
Razlog za počasnejše povečevanje števila prebivalstva – v Evropi izvzemši Albanijo, Turčijo in Kosovo ni nobene države, ki bi imela rodnost nad nadomestitveno stopnjo 2,1 otroka na žensko – je predvsem v tem, da se je demografski prehod v razvitem svetu že pred časom končal, pojasni Malačič. Teorija demografskega prehoda predvideva, da sta v tradicionalnih družbah rodnost in smrtnost visoki, v modernih pa nizki. Pri prehodu iz tradicionalne v moderno družbo se rodnost in smrtnost znižujeta, v vmesnem obdobju pa se število prebivalstva precej poveča. »V Evropi je bil demografski prehod daljši, zato se je število prebivalstva povečalo za dva- do štirikrat. V Sloveniji pa se je zaradi specifičnih zgodovinskih in gospodarskih okoliščin povečalo le za 80 odstotkov.« Ko se velikost družin začne zmanjševati, je trend težko obrniti, kar ugotavljajo japonski, južnokorejski, italijanski in številni drugi politiki.
Poleg zmanjševanja rodnosti se že več kot 150 let tako v gospodarsko razvitih kot manj razvitih državah povečuje pričakovana življenjska doba. Od druge svetovne vojne se je povečala za 20 let, z 48 na 68 let, smrtnost novorojenčkov na tisoč rojstev pa se je s 133 zmanjšala na 46. Skoraj petina prebivalcev v zahodnih in nekaterih azijskih državah je starejših od 60 let, do leta 2030 pa jih bo že tretjina. Kitajska, po prebivalstvu najštevilnejša država, bi se zaradi politike enega otroka v le desetletju lahko spremenila v največjo starajočo se državo.
Nekateri ekonomisti menijo, da gre razviti svet po poti Japonske iz 90. let prejšnjega stoletja. To naj bi gospodarska stagnacija, od katere si še danes ni opomogla, doletela prav zaradi pomanjkanja mladih odraslih. Povprečna starost na Japonskem je nad 40 let, vsak četrti prebivalec je starejši od 65 let. Zato pravi izziv prihodnjega stoletja ne bo obvladovanje naraščajočega števila prebivalstva, temveč zagotavljanje današnje ravni blaginje in iskanje novih razvojnih strategij, zagotavljanje novih delovnih mest in osnovnih storitev ob toliko starejših prebivalcih. Posledice staranja prebivalstva na zahodu se kažejo že danes, saj davkoplačevalci vse težje napolnjujejo zdravstveno in pokojninsko blagajno. Čez 20 ali 30 let bo še huje. »Večina ljudi, žal tudi številni politiki, se tega ne zaveda. Veliko se govori o gospodarskih posledicah demografskih sprememb, malo pa je razumevanja, ko bi bilo treba spremeniti sistem ali sprejeti reforme, ki bi družbo pripravile na prihodnost. Dogodki zadnjih nekaj mesecev kažejo, kako hitro se nespametna odločitev, kakor je bilo nerazumljivo nasprotovanje nujni pokojninski reformi, drago plača,« opozarja Malačič.
Samouničevalna potrošnja
Kratkoročne skrbi politikov se vrtijo predvsem okoli zagotovitve zadostne količine hrane za dodatni dve milijardi ljudi, ki se bodo rodili v prihodnjih 50 letih. Vendar nekateri okoljevarstveni misleci, med njimi so Jared Diamond, George Monbiot in Fred Pearce, trdijo, da je bolj kot povečevanje števila prebivalstva skrb vzbujajoče, kako uporabljamo planet in izrabljamo njegove vire. Po tej strani je problematična predvsem požeruška potrošnja razvitega sveta. Če bi se vsi prebivalci postavili drug poleg drugega, bi napolnili samo Los Angeles. Že zdaj pridelamo dovolj hrane za deset milijard ljudi, poleg tega se bo proizvodnja hrane povečala z razvojem biotehnologije, mehanizacije, predelave in namakanja – le porazdeliti jo je treba pametneje in pravičneje, menijo.
Malačič pa je glede pametnejšega in preudarnejšega ravnanja z naravnimi viri skeptičen: »To bi bilo mogoče le, če bi imeli svetovno vlado. V današnjih razmerah pa ni mogoče prepovedati niti kitolova, ne da bi nekatere države hipokritično – pod krinko raziskovanja – pobijale kite sedem tisoč kilometrov od svojih obal.«
V isti sapi, kot se razviti svet spreminja v dom za ostarele, v revnejših državah odrašča ogromna množica mladih, ki so čedalje bolj izobraženi. Jugozahodna Azija in severna Afrika bosta imeli čez 50 let toliko prebivalcev kot Evropa. »Ti mladi vsak dan gledajo, kako živijo bogatejši; pod zadnje lahko razumete nas Evropejce ali pa družbeno elito, ki si prisvaja tako velike deleže proizvodnje in bogastva, kakor trdijo protestniki na Wall Streetu in drugod.« Tolikšna razlika med razvitimi (starimi) in nerazvitimi (mladimi) se ne bo mogla več dolgo ohranjati. To dokazujejo revolucije v arabskih državah, ki so povezane tudi s hitro rastjo prebivalstva v teh državah in moderno tehnologijo. Ali bo državam uspelo te procese obvladati, bo precej odvisno od političnih razmer in dobrega vladanja, poudarja Malačič. »Zamislite si, da bi se na Kitajskem zgodile nasilne politične spremembe. Marsikje je zgodovina pokazala, da tržno gospodarstvo sčasoma privede do velikih nasprotij.«
Iz NeDela
