Tiskane izdaje
Simon Wiesenthal bo v zgodovino odšel kot lovec na nacistične zločince. To delo, ta »poklic« je izumil in ustvaril sam. Zanj ga ni pooblastil noben predsednik države, noben premier in noben politični voditelj. To delo je bila moralna obveza, ki jo je bilo po porazu nacizma treba izpolniti, a so se je drugi, tako države kot posamezniki, prej ko ne branili. Interes zaveznikov za razjasnitev nacističnih zločinov in kaznovanje vojnih zločincev je z vznikom hladne vojne v drugi polovici štiridesetih rapidno upadel. Na mesto nekdanje nacistične nevarnosti je za Zahod stopila komunistična nevarnost, za Vzhod kapitalistična. Povojno denacifikacijo se je v vsega nekaj letih zamenjala družbena integracija nekdanjih nacistov.
Wiesenthal te realnosti ni mogel vzeti za svoje. Tako kot je odklanjal, da bi pravico vzel v svoje roke, je zavračal tudi kolektivno krivdo. Zanj so zločini ostali zločini, zločinci pa ohranili ime in priimek. S skrbnostjo knjigovodje je zbiral dokumente in pričevanja o velikih in malih zločinih. Da bi izsledil zločince, se je posluževal razvejenih znanstev, od diplomacije do tajnih služb. Zaupal je v pravo in pravičnost in osumljence predajal roki pravice. Mnogi so bili na sojenjih oproščeni.
Rabin Marvin Hier, vodja Wiesenthalovega centra v Los Angelesu je Wiesenthala označil za »vest holokavsta«. Za vest, ki je človeštvo opominjala na šest milijonov, v getih in koncentracijskih taboriščih druge svetovne sistematično umorjenih Judov. Judov, ki so bili umorjeni samo zato, ker so bili Judje. Wiesenthal, ki je bil tudi sam Jud, je bil hkrati vest človeštva, ki je človeštvo svarila pred pozabo. »V življenju sem bil deležen mnogih časti,« je pred leti dejal. »Vse te časti bodo umrle z menoj. Wiesenthalov center za holokavst pa bo ostal kot moja zapuščina.«
