Bosanska razpotja

Po večletnem, skoraj popolnem pomanjkanju zanimanja za razmere v Bosni in Hercegovini je mednarodna skupnost letos, še zlasti pa v zadnjih mesecih in tednih namenila izjemno veliko pozornosti dogajanju v osrčju Balkana. BiH je pozornost velikih držav znova pritegnila spomladi letos, ko so se začeli zaostrovati odnosi med srbsko entiteto Republiko srbsko in bošnjaško-hrvaško Federacijo BiH, med uradom evropskega »guvernerja« Bosne Valentina Inzka in vodjo bosanskih Srbov Miloradom Dodikom. Skratka, razmere, spori in nesporazumi med politiki in predeli Bosne in Hercegovine so sprožili splošno bojazen, da najbrž - če se ne bo nič spremenilo in če bodo vsi, ki so pripomogli k ustanovitvi daytonske države, stali križem rok - ni več daleč do tega, da bi že najmanjši spor lahko spet prižgal ta »evropski sod smodnika«.

Sarajevo so tako od maja letos obiskali ameriški podpredsednik Joe Biden, švedski zunanji minister Carl Bildt, evropski komisar za širitev Olli Rehn, namestnik ameriške državne sekretarke James Steinberg in zdaj še ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Svet je končno ugotovil, da daytonska ureditev Bosne in Hercegovine preprosto ne deluje več. Če je bila formula razdelitve BiH na deset kantonov in dve entiteti v zelo šibki skupni državi morda učinkovita ob koncu triletne vojne, zdaj kratko malo ne deluje več.

 

Treba je najti novo formulo. Pred tedni je skupna evropsko-ameriška delegacija spodbudila pogovor o novi ustavni ureditvi, a so nesoglasja in interesi med vsemi tremi konstitutivnimi narodi še vedno preveliki, da bi bila uspešna v kratkem času in brez učinkovitega zunanjega pritiska. Predvsem Zagreba in Beograda, ki lahko še kako učinkovito vplivata na dejanja srbske in hrvaške politike v BiH. Zlasti Beograd ima tu pomembno vlogo, saj lahko s pomočjo raznih »spodbud« iz Bruslja in Washingtona prepriča Dodika v Banjaluki, da nadaljevanje osamosvajanja Republike srbske ni v interesu Srbije.

 

Bosna in Hercegovina je na odločilnem razpotju. Če jim ne bo uspelo najti soglasja o večji centralizaciji in večjih pristojnostih organov osrednje države, je nadaljnja pot jasna. V nadaljnjo delitev Bosne in Hercegovine, z velikimi nevarnostmi, ki v tej regiji najbrž niso nikomur v interesu.

 

Iz petkove tiskane izdaje Dela