Brezplačnost – pot v boljšo družbo 21. stoletja

Zakaj ne bi poleg brezplačne šole zagotavljali tudi zastonj zdravstva, stanovanjske oskrbe, energije, vode in še česa?

Objavljeno
03. oktober 2013 19.45
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mnoge je strah, da se bo kapitalizem samo še poglobil v hiperkapitalizem, če politike ne bodo prisluhnile revolucionarnim, a za zdaj precej tihim civilnim pobudam, ki jasno nakazujejo drugačno družbeno smer – v bolj humani postkapitalizem. Strah je seveda občutje, ki ga ne bi smelo biti, kajti če s čim, potem morajo vlade nemudoma pomesti s strahom in doseči, da se bodo ljudje spet veselili življenja.

V tej misli ni nikakršne naivnosti, ampak jasno kliče po drugačnih družbenih realijah. V več kot 65-milijonski Franciji, kjer, kriza gor ali dol, ne manjka možnosti, priložnosti in kritične mase (vsaj s slovenske perspektive jih ni malo), politika vozi po enem tiru oziroma dveh ali še kakšnem, okrog pa vse glasneje in očitneje brbota nepregledno število civilnih pobud. Lep primer so tudi mediji, obstaja že mnoštvo takih, na spetu in papirju, ki so pisani za čase, ki prihajajo oziroma so že tu. Poimenovali so jih inovativni mediji; ukvarjajo se s perečimi vsebinami, v prvi vrsti s človekom in okoljem. Sodobnega bralca pač manj zanimajo politične zgodbe na tisoč in en črno-beli način, zato pa vse tisto, kar jih neposredno zadeva: življenje v sodobnem mestu, na primer; s spodbudne in navdihujoče perspektive, če se le da. Dokaz so sodobni spletni mediji kot Youphil, We Demain, Usbek & Rica.

Od plačljivosti k brezplačnosti

Francoski pisatelj, politolog in direktor revije upora in alternativ Les Zindigné(e)s Paul Ariès ima zanimiv predlog (pred dnevi ga je predstavil v intervjuju za Libération): vladajočo levico znova poziva, da bi morala v javne storitve vrniti načelo brezplačnosti. Zastonjskost – pa ne samo za reveže kot družbene brodolomce, ampak za vse – bi morala postaviti v središče socialnega pakta, najprej na ravni lokalnih skupnosti. Ali z drugimi besedami: brezplačni za vse in vsakogar posebej bi morali postati javni transport, pogrebne storitve, parkiranje v urbanem okolju, voda in še kaj. Brezplačnost, ki jo skozi davke zagotavljajo v šoli (Zakaj je ne bi tudi v zdravstvu, stanovanjski in prehrambni preskrbi, tudi energiji?), mora biti odgovor na strah in novi temelj drugačnega družbenega dogovora. Vlada se mora zavedati, da družba strahu ne vodi nikamor, in medtem ko je takšna morda ustrezala nekdanjemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju, nikakor ne sme Hollandu. Francozom da je treba povrniti upanje in veselje do življenja, ne pa da jih zmeraj bolj prežema strah; strah zase, za svoje otroke in vnuke, strah pred brezposelnostjo, terorizmom, priseljevanjem ... Treba je prižgati bolj svetle registre, ne pa s temačnimi povzročati, da so državljani vedno bolj resignirani. Na koncu bojazni namreč ni upora, ampak so poslušnost, sovraštvo do drugih in vzpon skrajne desnice. Hollandova posadka da bi se morala socialno in ekonomsko bolj zavzeti za prave stvari: če bi bila res levica, bi si prizadevala, da bi si ljudje med seboj delili delo in bi ga bilo dovolj za vse, tako pa je v resnici bolj desna kakor leva. Paul Ariès še poudarja, da je treba pomesti z vsakršno idejo o žrtvovanju in prav tako o žrtvovanih generacijah (značilno za Cerkev in ideologije vseh vrste), čas je, da levica žalostne strasti zavestno spremeni v spodbudne. Ideja o brezplačnosti je ena izmed njih, in Paula Arièsa veseli, da je o njej pripravljeno poslušati vedno več francoskih županov. S tem pristajajo na tezo, da se je treba dokončno posloviti od dosedanjega političnega sloga in začeti končno izhajati iz družbenega bistva, iz ljudi.

Postkapitalizem?

Lep primer je mesto Aubagne na jugu Francije: odkar je tam od leta 2009 javni prevoz zastonj, so avtobusi polni in tudi nobenih izgredov ni na njih. Jasno kot beli dan je tudi, da brezplačnost ni nasprotje lastnine, nikakor pa se ne more rokovati z dobičkom in kaj šele s pohlepom.

Brezplačnost je način, kako gledati na življenje skozi nove poudarke, mimo denarja, zunaj kapitalizma in produktivizma. Ni prav, da se osredotočamo samo na gospodarsko rast, ampak bi bilo treba prezračiti družbo in si dati možnost za drugačen pogled na svet. V njej se bogastvo ne bi več preštevalo samo v denarju in v njem tudi ne bi bilo prostora za laži o potrošniški družbi. Po Arièsu ni res, da v njej trošimo bistveno več kot v kakšni drugi družbi, zato pa drži, da smo obrnili hrbet ruralnim kulturam. Paul Ariès še verjame (za Libération), da te niso izginile, so pa v ozadju in zamegljene. »Prepričan sem, da že obstajajo predkapitalistični oziroma postkapitalistični načini življenja.« Eden največjih absurdov in prevar današnjega časa je tudi stališče, da je treba biti bogat, zato da bi se lahko začeli ukvarjati z ekologijo ... Čas kliče po novi družbeni pogodbi.