Tiskane izdaje
London − Več pomembnejših politikov in nekdanjih nosilcev javnih funkcij na Otoku je v zadnjih dneh zaradi razraščanja evropske dolžniške krize pozvalo k postopnemu lajšanju vezi med Britanijo in EU. Spremembe v pogodbenem okviru in premiki v smeri fiskalne unije v območju evra so zadosten razlog, da država na novo določi pogoje svojega članstva v Uniji, so prepričani britanski evroskeptiki. Za večino od njih bi moral biti končni rezultat ohlapnejša različica Unije.
Konec prejšnjega tedna se je evroskeptikom pridružil John Major, britanski premier med letoma 1990 in 1997, ki je Britanijo vodil v času ustanavljanja in prvih let obstoja Evropske unije. »Države z evrom bodo najverjetneje sprejele zakonodajo znotraj EU, s katero bo odločanje o nadzoru nad javnim dolgom, harmonizaciji davčne zakonodaje in podobnih zadevah potekalo v Bruslju, vse skupaj pa vodi v vzpostavljanje federalne ureditve znotraj območja evra,« je v intervjuju za BBC med drugim poudaril Major, prepričan, da bo novost, ki bo sprva omejena le na države članice evroskupine, sčasoma spremenila njihov odnos do deseterice držav brez skupne valute. »Takšen dogovor bi Britaniji omogočil, da izsili ohlapnejšo verzijo Evrope, kakršno sem si sam želel v devetdesetih letih,« je dejal nekdanji ministrski predsednik.
Med Majorjevim vodenjem vlade v zgodnjih devetdesetih letih je bila evropska integracija ena od ključnih zunanjepolitičnih tem: kljub ugodnostim, ki si jih je država takrat uspela izpogajati, je približevanje sčasoma razvnelo notranjepolitične strasti in celo ogrozilo Majorjev premierski mandat.
Eden od najvidnejših članov konservativne stranke in bivši minister v vladi Margaret Thatcher je ta teden kritiziral izjave nekdanjega premiera, ki da kljub opozorilom leta 1992 ni predvidel nevarnosti evropske integracije. Po besedah Normana Tebbita si je v zadnjem času premislilo veliko ljudi. Večina si, podobno kot Major, prizadeva za povrnitev nekaterih pravic, ki jih je Britanija izgubila z vstopom v EU. Če ne drugega, Tebbit dvomi v uresničljivost njihovih želja, hkrati pa opozarja na majhno verjetnost, da bi Britanci vztrajali pri svojih zahtevah: »Bi si resnično želeli spodbuditi nenadzorovan razpad evroskupine, če naše želje glede znatnih sprememb v pogodbenem okviru ne bi bile uresničene?« se med drugim sprašuje.
Pri možnih rešitvah nastale zagate se Tebbit, v nasprotju z Majorjem, obrača k ostalim članicam Evropske unije, ki skupaj z Britanijo sestavljajo deseterico držav brez evra. Kakor predlaga, bi bilo v prihodnosti smiselno nadomestiti aktualni zakonski okvir, vpeljan z Maastrichtsko pogodbo, z novo in izboljšano prostocarinsko strukturo. Države, ki bi si želele popolne integracije, bi to še vedno lahko storile, posledica pa bi bilo še tesnejše povezovanje, a ne na račun ostalih članic. Države, ki ne bi bile del integriranih skupin, bi koristile ugodnosti prostocarinske strukture.
Razmišljanje
o neevrski skupini
Podobno vizijo Evropske unije, a z nekaj pomembnimi razlikami, je v mnenjskem članku za Financial Times predstavil tudi David Owen, član socialdemokratske stranke in britanski zunanji minister med letoma 1977 in 1979. Owen med drugim predlaga ustanovitev »neevrske« skupine držav in s tem formalizacijo njihove vloge znotraj EU. Njegovo prepričanje, da bi s takšno potezo okrepili stabilnost Unije, temelji na dejstvu, da deseterico držav, ki niso prevzele evra, sestavljajo dokaj zdrava gospodarstva. Povezovanje bi zanje pomenilo nove pravice in dolžnosti, hkrati pa bi dokončno ovrglo prepričanje o drugorazrednosti neevrskih članic. »Obranilo bi jih pred politično in gospodarsko diskriminacijo,« med drugim poudarja Owen, ki ne vidi nobenega razloga, da države (na lastno željo) ne bi mogle prehajati med evrsko in neevrsko skupino.
Kar je morda najpomembneje, takšna skupina bi predstavljala dodaten integrativen moment za vso Unijo. Owen jo primerja s stabilizacijskim mehanizmom: povezovanje centralnih bank in drugih finančnih institucij bi presekalo razdrobljenost sedanje ureditve in bi lahko Uniji pomagalo pri blaženju evrskih težav. Kakor poudarja Owen, bi bilo novo ureditev najprej treba izpogajati: »Prej ko bi s tem začeli, bolje bi bilo.« Skupina bi postala sestavni del Unije, enakovreden območju evra, medtem ko bi njene članice še vedno lahko sodelovale v procesih integracije, med drugim na področjih trgovinskih odnosov, konkurenčne politike in raziskav.
Po besedah zunanjega ministra Williama Hagua pomisleki o britanskem članstvu v Uniji ne bi koristili nikomur. Koalicijska vlada je v četrtek pričakovano zavrnila predlog skupine parlamentarcev za razpis referenduma o vzpostavitvi Evropskega finančnega stabilizacijskega mehanizma (EFSF), z obrazložitvijo, da rešilni sklad ne bo vplival na Britanijo, ker ta ni članica evrske skupine. Prihodnji mesec bodo člani spodnjega doma britanskega parlamenta glasovali o novi referendumski pobudi, in sicer o izstopu države iz EU. Brez naklonjenosti vseh večjih političnih strank je pobuda že vnaprej obsojena na propad.
