Tiskane izdaje
Kar 79 poslancev njegove stranke je namreč glasovalo za referendum. Njegovo evropsko čast so morali reševati koalicijski partnerji liberalni demokrati in opozicijski laburisti. Ni pomagalo, da je Cameron evrodvomljivcem iz svoje stranke pojasnjeval, da je treba v času, ko je sosedova hiša v ognju, najprej gasiti že zato, da ogenj ne doseže tudi tvoje, 79 od 305 torijcev, ki so glasovali za predlog referenduma, verjame, da si britanski državljani zaslužijo z referendumom soodločati o evropskih vprašanjih, potem ko jih niso vprašali o nobeni od pogodb EU od maastrichtske do lizbonske.
Voditelj laburistične opozicije Ed Miliband je zato lahko po glasovanju razglašal, da se torijci raje bojujejo med seboj kakor za Britanijo in da je rezultat veliko ponižanje za premiera. Opozicija tokrat ne pretirava, Cameronov poraz je še hujši od tistih, ki sta jih prav tako zaradi evropskega vprašanja doživela John Major in Margaret Thatcher. Torijci, ki so glasovali za referendum, pa sebe nimajo za upornike, ampak za patriote, kot je dejal eden izmed njih. Raziskave javnega mnenja namreč kažejo, da referendum o članstvu v EU podpira kar 68 odstotkov Otočanov, in če bi jih res vprašali, ali naj država izstopi iz EU, bi jih ta čas več pritrdilo kakor pa zanikalo.
Verjetno pa bo res držalo, da so torijski evroskeptiki samo še olajšali položaj tistim, ki že tako nočejo, da bi London vsiljeval svoje mnenje celinskim državam, kakršni sta Nemčija in Francija. »Konservativci so britansko javnost, še zlasti tiste, ki so bili dovolj neumni, da so to pozabili, spomnili, zakaj njihova stranka skoraj 20 let ni dobila parlamentarnih volitev in si tega tudi zdaj ne zasluži.« Dnevnik Guardian pri tem navaja, da je nedavna raziskava Ipsosa in Economista pokazala, da je za 50 odstotkov vprašanih najbolj pereče vprašanje sodobne Britanije gospodarski položaj, 11 odstotkov brezposelnost, za tri inflacija in še tri revščina, Evropo ali evro je imenoval le odstotek. »Premier Cameron pa s tem, da je hkrati kazal tudi razumevanje za torijevsko nasprotovanje Evropi, še nikoli ni bolj zvenel kot John Major.«
Cameron je svojim upornikom celo govoril, da soglaša z njihovimi cilji, pa čeprav jim je hkrati tudi dopovedoval, da lahko s sodelovanjem pri odločitvah EU veliko več pridobijo kakor izgubijo. Mnogi Britanci se pritožujejo, da jim iz Bruslja narekujejo dolžino delovnega dneva ali porodniškega dopusta, in videti je, da bi tudi Cameron morebitne evropske razprave o institucionalnih spremembah rad izkoristil za umik bruseljskega diktata s področij, ki se Otočanom zdijo neproduktivna.
Po drugi strani pa ima Velika Britanija tudi gospodarski interes za soodločanje o dogajanjih v EU, ki kupuje 50 odstotkov britanskega izvoza in velik del svojega investiranja vodi prek londonskega Cityja. Gre za milijone britanskih delovnih mest, za obstoj številnih podjetij. Britanci tudi ne morejo zatrjevati, da jim je nesodelovanje v evrskem območju v minulih letih prihranilo veliko težav, recesija po letu 2008 je hudo prizadela tudi njihovo gospodarstvo, ki se še ni prav opomoglo, pa čeprav je centralna banka vanj načrpala že stotine milijard funtov. Pri več kot petodstotni inflaciji nekateri že napovedujejo kar stagflacijo, kar dokazuje, da je tudi britansko gospodarstvo del evropskih neravnotežij - in bi bilo zato dobro, da bi bila politika del rešitev.
