Bruseljska malha na političnem rešetu

Bruselj – Fronte v boju za več kot tisoč milijard, sedemletni proračun EU, dobivajo čedalje bolj jasne obrise. Proračunska malha bo sicer manjša od želja Bruslja, kje in koliko bodo med pogajanji odrezali, pa je še negotovo.

Visoki predstavniki 27 članic so na ponedeljkovem srečanju imeli na mizi pogajalski sveženj, ki ga je pripravilo ciprsko predsedstvo EU. Ciprski predlog je še brez številk, vendar se nobeno področje ne bo ognilo rezom. Evropska komisija je že pred več kot letom pripravila predlog, po katerem bi proračun Unije v letih 2014–2020 znašal 1025 milijard evrov ali 4,8 odstotka več kot doslej. To je za 1,05 odstotka bruto nacionalnega dohodka (BND) članic Unije in za dvajsetino več od enoodstotne meje.

Bogate države na čelu z Nemčijo zahtevajo, da bi se izdatki Bruslja zmanjšali za okoli sto milijard. Tudi nove prihodke EU (z davkom na finančne transakcije) zavračajo.

Države, ki iz bruseljske blagajne dobijo več, kot vanjo vplačajo, pa odločno nasprotujejo krčenju izdatkov. Bojijo se namreč, da se bo preveč varčevalo pri sredstvih za kohezijo. Predstavnik slovaškega zunanjega ministra Peter Javorčík, ki je govoril v imenu skupine petnajstih držav z juga in vzhoda, poimenovane prijateljice kohezije, je opozoril, da »žal ni več manevrskega prostora za krčenje izdatkov«.

Ključni sta kohezija in varnostna mreža

Države iz manj razvite petnajsterice opozarjajo, da je kohezija – zanjo bi bilo v sedmih letih namenjenih več kot tristo milijard – ena od najbolj uspešnih politik EU, saj spodbuja razvoj, gospodarsko rast in odpiranje delovnih mest. Posebno kočljivo bi bilo omejevanje pomoči za regije, ki po BND presegajo 75 odstotkov povprečja EU. Za regije, ki še niso pri devetdesetih odstotkih, naj bi bil uveden poseben režim. Za še bolj bogate, med njimi je statistična regija Zahodna Slovenija, je ključna uvedba tako imenovane varnostne mreže za preprečevanje prevelikega padca pomoči.

V očeh Slovenije bi predlagani dve tretjini (od dosedanje pomoči) morali biti nedotakljivi. Kljub temu se po oceni državnega sekretarja pri zunanjem ministrstvu Igorja Senčarja ne bomo mogli ogniti temu, da bomo dobili manj. Razloga sta dva: večja razvitost Slovenije v primerjavi s prejšnjim obdobjem in splošna želja po varčevanju. Ker je v igri preveč spremenljivk, ki so odvisne od prihodnjih pogajanj, se po Senčarjevih besedah konkretnih zneskov ne da napovedati. Slovenija je pripravila poseben non paper za močno politiko razvoja podeželja. Na svojo stran je dobila še deset držav.

Skupina prijateljev boljše porabe

Ključno vlogo pri odločanju o razrezu proračuna bodo imele države neto plačnice, ki so oblikovale neuradno skupino prijateljev boljše porabe. Osem jih je poslalo pismo evropski komisiji, v katerem zahtevajo, naj se bruseljska administracija, ki bi v sedmih letih za delovanje porabila 63 milijard evrov, bolj resno loti varčevanja pri sebi. Osmerica se je, denimo, obregnila ob visoke pokojnine uradništva, ki niso odvisne od vplačanih prispevkov, marveč od zadnjega službenega položaja. Tudi napredovanje v evrokraciji ne bi smelo biti avtomatično, temeljiti bi moralo na delovnih uspehih.

Odločilna faza pogajanj se bo začela v prihodnjih tednih. Proračun bodo voditelji članic dobili na mizo na posebnem vrhu konec novembra. Gleda na razmeroma globoka nesoglasja med državami uspeh vrha ni gotov.

Spet se odpira vprašanje popustov, kakršne pri vplačilih v evropski proračun dobivajo bogate članice. Najbolj razvpit je britanski rabat (3,5 milijarde v sedmih letih), ki ga je pod krilatico I want my money back! (Svoj denar hočem nazaj!) leta 1984 izposlovala Margaret Thatcher. Tudi velike prejemnice kmetijskih nakazil na čelu s Francijo še nočejo popustiti.