Burma: svoboda se začne s smehom

Peking – »George W. Bush (ameriški predsednik), Hu Jintao (kitajski predsednik) in Than Šve (vodja burmanske hunte) so prišli pred boga vsak s svojim vprašanjem. Bush je vprašal, kdaj bo postala Amerika najmočnejša sila sveta, in bog mu je odgovoril: 'Ne v času tvojega življenja!' Bush je zajokal. Nato je Hu vprašal, kdaj bo Kitajska postala najbogatejša država na svetu. 'Ne v času tvojega življenja!' je odgovoril bog. Hu je jokal na ves glas, na vrsti pa je bil Tha Šve s svojim vprašanjem: 'Kdaj bo imela Burma dovolj vode in elektrike?' Bog je zajokal kot otrok, nato pa med hlipanjem odgovoril: 'Ne v času mojega življenja!?'«

To šalo je 25. septembra 2007 prijatelju po elektronski pošti poslal burmanski komik Maung Thura, ki ga vsi poznajo po vzdevku Zarganar (kar v burmanskem jeziku pomeni »pinceta«, verjetno zato, ker vedno natančno potegne na plan najbolj kočljive podrobnosti iz tamkajšnjega političnega in družbenega življenja). Nekaj ur pozneje so ga odpeljali v zapor, ga nato poslali v svojevrsten hišni pripor, leto dni pozneje pa so ga poslali na prestajanje zaporne kazni, potem ko je brez kaj dosti humorja, a z veliko grenkobe kritiziral hunto, ker je ta preprosto ignorirala posledice ciklona Nargis, ki je terjal 135.000 človeških življenj.

V sredo so Zarganarja izpustili. Bil je med prvimi več kot 200 političnimi zaporniki, ki so jih burmanske oblasti pomilostile in to je bil gotovo razlog za proslavljanje. Problem pa je v tem, da je za rešetkami še vedno ostalo veliko več disidentov in da lahko zgolj ugibamo o tem, ali bodo tudi oni kmalu svobodno zadihali, ali je pa izpustitev desetine od skupno 2000 zapornikov zgolj vaba za Zahod, od katerega Burma pričakuje normalizacijo odnosov, kar seveda pomeni tudi odpravo sankcij.

Predsednik Thein Sein je 11. oktobra objavil pomilostitev za 6359 zapornikov, pri čemer so dali prednost bolnim, starim in tistim, ki so se med prestajanjem kazni lepo vedli. Združenje za pomoč političnim zapornikom, ki ima svoj sedež na Tajskem, je v sredo zvečer potrdilo, da je med izpuščenimi najmanj 206 disidentov in da je med njimi celo nekaj članov Nacionalne lige za demokracijo, ki jo vodi Aung San Su Kji, ter članov manjših političnih skupin, kot so Val generacije in Študentska skupina generacije 88. Iz zaporov so izpustili tudi nekaj budističnih menihov, ki so jih leta 2007 aretirali zaradi udeležbe v tako imenovani »žafranovi revoluciji«.

Tokrat so izpustili tudi aktivistko Su Su Nvaj, ki je bila leta 2007 prav tako obsojena na 12 letno zaporno kazen, ker je izobesila prodemokratični transparent v bližini hotela, v katerem je bival odposlanec ZN za človekove pravice Paulo Sergio Pinhero. Medtem so ji zaporno kazen skrajšali na osem let in pol, po vsej verjetnosti pa tudi po pomilostitvi ne bo obmolknila in prenehala z očitki na račun oblasti zaradi vse težjih razmer v državi.

V prvi skupini pomiloščenih je tudi nekaj članov oboroženih skupin narodnostnih manjšin. Med njimi je najbolj znan 75-letni general Hso Ten, pripadnik naroda Šan, ki je bil obsojen na 106-letno zaporno kazen zaradi žalitve državne oblasti, ustanovitve ilegalne stranke in konspirativnega delovanja proti državi.

Ali Burma misli resno?

Vendar pa na seznamu ni tistih najpomembnejših imen – imen študentskih aktivistov, ki so bili po v krvi zadušenih protestih leta 1988 obsojeni na dolge zaporne kazni, pa tudi ne imena budističnega meniha U Gambira, ki je bil kot eden od voditeljev »žafranove revolucije« obsojen na 68-letno zaporno kazen in 12 let težkega fizičnega dela.

Ocene pomilostitve se tako med seboj razlikujejo tudi med burmanskimi pripadniki opozicije, ki so že v četrtek zahtevali izpustitev vseh političnih zapornikov. Vlada v Njapjidavu je postopno izpuščanje disidentov obrazložila z bojaznijo pred družbenimi nemiri in obljubila, da bo sledil nov val pomilostitev. Ker tega ne more nihče zagotoviti, so takšne bojazni same po sebi umevne, tako kot so sama po sebi umevna tudi sumničenja v iskrene namere generalov, ki so se za zdaj zgolj preoblekli – iz vojaških uniform v civilne obleke.

Številni analitiki pa so prepričani, da ima Burma tokrat resne namene. Predvsem zato, ker je v to prisiljena zaradi gospodarskih težav, občutkov, da postaja vse preveč odvisna od Kitajske in spoznanja, da jo bo izolacija pehala le še v globje družbene in medetnične spore, ki so za vsako vlado, pa naj bo v uniformah ali civilnih oblekah, zanka okoli vratu.

Zdaj se čaka na odziv Aseana, katerega članica je tudi Burma. Predsednik Thein Sein je bil v času izpustitve prve skupine zapornikov na obisku v Indiji, kar je prav tako eno od znamenj politične preusmeritve. Peking in New Delhi sta dva največja partnerja Burme. Medtem ko kitajska stran gospodarske podpore ni pogojevala z demokratizacijo, pa je Indija na politične reforme čakala kot na pomembno olajšavo v komuniciranju med Njapjidavom in Jangunom, obisk Thein Seina prav v tem trenutku pa je razumela kot znamenje, da so se začele burmanske spremembe.

Podpredsednica evropske komisije Catherine Ashton in predsednik komiteja za mednarodne odnose ameriškega senata John Kerry sta izrazila zmerni optimizem v zvezi z izpustitvijo prve skupine zapornikov, hkrati pa sta opozorila na veliko število tistih, ki so ostali za rešetkami. Ali si Burma že zasluži odpravo sankcij, bo mogoče oceniti po Zarganarjevem humorju. Če bo lahko svobodno pripovedoval svoje šale, ljudje pa se bodo lahko svobodno smejali, bo to pomenilo, da vendarle obstaja upanje.