Busheva zapuščina

Jutri bo zaprisegel novi ameriški predsednik, nas pa je zanimalo, kakšno zapuščino mu je predal George W. Bush. Ob njegovih dobrih in slabih straneh, so si tako njegovi kritiki kot zagovorniki enotni - bil je izjemno nesposoben voditelj.

Objavljeno
19. januar 2009 15.03
Ka. Š.
Ka. Š.
Washington - ''Pogosto sem vam govoril o dobrem in slabem, s čimer sem marsikoga spravil v nelagoden položaj. A dobro in slabo sta sedanjost današnjega sveta in med njima ne moremo sklepati kompromisov,'' je v svojem poslovilnem govoru pred dnevi dejal 43. ameriški predsednik George W. Bush.

In ravno takšna je Busheva zapuščina, ali ste (bili) z njim ali proti njemu. Vmesne poti ni (bilo). O Bushevih ''tragičnih napakah'' so se danes razpisali v Financial Timesu, kjer so Teksačana razglasili za absolutnega zmagovalca med nepriljubljenimi ameriškimi predsedniki. V svoji vladavini naj bi prehitel Theodora Roosvelta, Ronalda Reagana in celo Harryja S. Trumana.

 

''Kljub temu, da sta tako Truman kot Bush Belo hišo in Ameriko zapustila z grenkim priokusom, je to edina primerjava, ki jo lahko naredimo med njima,'' je za Financial Times dejal Strobe Talbott iz inštituta Brookings. Poglavitni argument v prid Trumana je, da je ta ''vsaj gradil''. Nenazadnje so na podlagi Trumanove doktrine 4. aprila 1949 v Washingtonu ustanovili zvezo držav zahodnega sveta NATO, ki je bila podlaga tudi za ustanovitev Evropske unije - zapuščina, ki obstaja še danes. ''Bush pa za seboj ne bo zapustil nobene arhitekture, institucije, omembe vredne pogodbe in nikakršnega spoštovanja do mednarodnega prava. Njegova nenamerna zapuščina bo prisilila Ameriko, da po osemletnih blodnjah ponovno poseže po nekdanjih institucijah in jih poskuša oživeti,'' pojasnjuje Talbott.


Talbottovega mnenja pa ne delijo Bushevi zagovorniki. Ti so prepričani, da bo njegova zapuščina najbolj vidna, s skorajšnjo uvedbo demokratičnega sistema v Iraku, kar bo posledično zagotovilo stabilnost Bližnjega vzhoda. »Pot v Jeruzalem vodi skozi Bagdad,« je bila dolgo časa doktrina neokonzervativcev v ZDA.

 

Eden izmed podpornikov vojne v Iraku in avtor knjige ''Konec zgodovine'' (''The End Of History'') Francis Fukuyama meni, da so spopadi v Gazi logičen zaključek Bushevega mandata, saj so odnosi med Izraelci in Palestinci povsem na dnu. ''Izrael je v Gazi uporabil Bushevo doktrino, ki pravi, da je režim mogoče spremeniti z vojaškim posredovanjem.'' Busha je prigoda v Iraku izučila, Izraela očitno ne.

 

 

Kljub obleganju Iraka, mučenju vojaških ujetnikov in uporabi nedovoljenih tehnik zastraševanja ter zlorabi Guantanama kot odlagališča za teroristične osumljence, v katerem so ujetnikom kratili zakonite pravice, Bushev odvetnik John Ashcroft trdi, da je Amerika na vsakem koraku delovala v skladu z ustavo.

 

''Roosevelt je v drugo svetovno vklopil Japonce, ki so živeli v Ameriki, Wilson je prepovedal državljanske pravice v prvi svetovni vojni, kar je naredil tudi Lincoln med državljansko vojno. Mi se nikoli nismo zatekli k tovrstnim ukrepom. Nikoli nismo presegli pooblastil, ki jih predsedniku zadaja ustava, ko je potrebno braniti načelo svobode,'' je dejal Ashcroft.

 

Kot največji plus Busheve vladavine, mu podporniki štejejo preprečitev nadaljnjih terorističnih napadov Amerike po usodnem 11. septembru, je zapisal Financial Times.

 

Naj si bomo na strani dobrega ali slabega, tako zagovorniki kot kritiki Bushevega mandata, so si složni v enem - Busha obtožujejo kronične nesposobnosti vladanja.


Seznam obtožb je dolg. Od nesposobne izvedbe načrta okupacije Iraka leta 2003, do njegove zapoznele reakcije ob katastrofi, ki jo je povzročil orkan Katrina v New Orleansu leta 2005. Predsednika obtožujejo, da ni znal prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in da svojih obljub ni bil zmožen uresničiti

 

In kaj dobrega Bush zapušča za seboj? ''Baracka Obamo'', zaključuje Financial Times.