Tiskane izdaje
Peking - Istega dne, ko se je kitajski predsednik Hu Jintao vrnil domov po koncu vrhunskega srečanja G20, je premier Wen Jiabao odpotoval v Rusijo na letni sestanek predsednikov vlad SCO. Srečanje, ki je v potekalo v Sankt Peterburgu, ima dodatni pomen zaradi negotovosti v zvezi z evrom in gospodarskim zdravjem Evropske unije.
Premierom Kitajske, Rusije, Kazahstana, Kirgizije, Tadžikistana in Uzbekistana so se pridružili predstavniki Mongolije, Pakistana, Indije in Irana, držav, ki imajo status opazovalk, Šrilanke in Belorusije, ki imata status partnerjev, in Afganistana kot posebnega gosta.
Dovolj je pogled na zemljevid, da dojamemo možnosti sodelovanja, ki jih SCO ponuja v sedanjih, še zlasti pa v prihodnjih okvirih. Ta skupina držav namreč zavzema več kot 60 odstotkov evrazijskega kopnega. In medtem ko imajo nekatere od njih, kot sta Kitajska in Indija, visoko gospodarsko rast in obilico cenene delovne sile, so druge, kot so Rusija, Kazahstan in Iran, bogate z nafto in plinom.
Kljub temu pa je kitajska trgovina s članicami te organizacije v lanskem letu znašala le 90 milijard dolarjev, kar pomeni, da ta skupina držav še dolgo ne bo alternativa velikim trgom, kakor sta ameriški in evropski. Po srečanju v Cannesu, kjer se je Hu Jintao branil celo bežnih primerjav s supermanom, še toliko bolj pa se je izogibal slehernim konkretnim obljubam pomoči prezadolženim Evropejcem, se je SCO ponudila kot forum, na katerem je Kitajska potrdila status velike sile. Vsaj v manjšem formatu.
Na srečanju SCO so poudarili komplementarnost šestih članic in štirih držav opazovalk ter ustanovili poslovni svet in medbančno združenje. Po burnih razpravah o evru je bilo povsem naravno, da so se predsedniki vlad v Sankt Peterburgu pogovarjali tudi o povečanju vloge kitajskega juana v njihovi medsebojni menjavi. Ne ve pa se, koliko navdušenja so članice organizacije pokazale za zasnovo evrazijske unije ruskega premiera Vladimirja Putina.
Kitajska je v zvezi s tem predlogom previdno zvedava. Diplomatski viri trdijo, da je azijska sila bolj naklonjena temu, da se globalni krizi, ki jo je močno čutiti tudi na njenih tleh, upre v sodelovanju z EU kakor pa s tesnejšimi odnosi z Rusijo. Peking bo menda velikim evropskim gospodarstvom predlagal skupne nastope na tretjih trgih - kot eno od poti gospodarskega oživljanja.
In medtem ko je skupaj z Evropejci pripravljena krepiti trgovinsko-gospodarski položaj v Latinski Ameriki in celo v Afriki, je za zdaj edini prostor, ki ga je Kitajska pripravljena osvajati skupaj z Rusijo, vesolje.
Tudi med tokratnim zasedanjem premierov so predstavniki Irana, Pakistana in Indije pokazali veliko zanimanje za polnopravno članstvo v SCO.
Indijski analitiki so poudarili, da se Srednja Azija znova spreminja v areno še ene »velike igre«, ki bo tokrat zemljepisno širša od tiste, ki je potekala na koncu 19. stoletja med Veliko Britanijo in carsko Rusijo, poleg tega bo v njej sodelovalo več igralcev. V njej namreč že zdaj sodelujejo ne le države, marveč tudi mednarodne organizacije in mednarodne družbe, poleg tega so se v njej že uveljavile varnostne zasnove Nata in SCO.
Obstajajo različni scenariji nove »velike igre«. Od tistega, v katerem poudarjajo komplementarnost držav tega območja in napovedujejo njihovo tesnejše povezovanje s Kitajsko kot protiutež ruski prevladi, pa do tistega, v katerem opozarjajo na agresivni nacionalizem s protizahodno retoriko, ki bi utegnil zaostriti odnose med Evropo in Ameriko.
Indija si vsekakor želi postati del te igre in - tako kot Pakistan in Iran - stopiti v areno v okviru SCO. Polnopravno članstvo teh držav pa je vprašanje natančnega usklajevanja ruskih in kitajskih interesov, tako da bo širitev šanghajske organizacije zagotovo zapleten in dolgotrajen proces.
Čeprav je Kitajska še pred kratkim vztrajala pri tem, da morajo biti sestanki premierov SCO posvečeni gospodarskim temam, se zdaj med kitajske prednostne teme znova vrača varnost. Razmere v Xinjiangu so že ves čas sila negotove, na tibetanskih območjih pa se znova stopnjuje napetost, ki so jo dodatno spodbudili samosežigi v lamaističnih templjih.
Potem ko je v četrtek umrla 35-letna redovnica samostana Tawu Nyitso v jugozahodni pokrajini Sečuan, se je okoli templja zbralo kakih 10.000 Tibetancev, je v nedeljo sporočila skupina Študenti za svobodni Tibet, ki ima sedež v New Yorku.
To je bil v letošnjem letu že 11. samosežig, vodstvo v Pekingu pa v tem ne vidi le grožnje socialni trdnosti, ampak tudi nacionalni varnosti. Iz Washingtona pozivajo Kitajsko, naj spremeni »kontraproduktivno politiko« do Tibeta in tako ustavi val tovrstnih protestov, kitajsko vodstvo pa v samosežigih vidi nevarno kombinacijo terorizma in separatizma in za takšno razlago pričakuje podporo SCO.
Vodstvo v Pekingu je Pakistan in Kazahstan že zaprosilo za pomoč pri onemogočanju tujih elementov, ki poskušajo zanetiti upor med Ujguri v Xinjiangu, od Indije bo zahtevalo strožji režim do tibetanske vlade v izgnanstvu in samega dalajlame, ki že od leta 1959 živi v indijskem mestu Dharamsali. Zaradi vsega tega je varnost prav tako pomemben motiv, kar zadeva kitajsko podporo omenjenim državam za polnopravno članstvo v SCO. Prav zato so že nekajkrat poudarili, da Združenim državam ne bodo omogočili vstopa v organizacijo.
