Čar skrivnostne dežele

Čeprav je turistična ponudba na zelo primitivni ravni, v zelo skromno gospodarstvo Severne Koreje prispeva 44 milijonov dolarjev na leto.

Objavljeno
24. april 2019 06.00
Posodobljeno
24. april 2019 06.00
Letos je bil maraton v Pjongjangu še posebej dobro obiskan. FOTO: Reuters
Maraton v Pjongjangu je že nekaj časa prav posebna atrakcija za športne navdušence, ki svoje tekaške podvige združujejo s turističnimi pustolovščinami. Letos se je število tujih udeležencev nedavnega maratona za več kot dvakrat povečalo, in to kljub prepovedi potovanj v Severno Korejo, ki jo je ameriški State Department izdal za svoje državljane po aretaciji in še vedno nepojasnjeni smrti ameriškega študenta Otta Warmbiera.

Po ulicah severnokorejskega glavnega mesta je letos teklo več kot 950 tujih udeležencev iz Evrope, Kanade, Avstralije, z Nove Zelandije in iz Južne Amerike. In vsak od njih je imel svojih pet minut, ko je na koncu pritekel na stadion Kim Il Sunga, ustanovitelja te države – v čigar čast okoli njegovega rojstnega dneva (15. aprila) organizirajo maraton –, in ob ploskanju petdeset tisoč gledalcev premagal zadnjih nekaj sto metrov.


Žeja po devizah


Običajnim turistom, ki po Pjongjangu samo hodijo, ne pa tečejo, sicer ni dovoljeno brez nadzora pohajati pod Slavolokom zmage, maratonci pa imajo prosto pot, saj je bolj malo verjetno, da bi sredi dolge in naporne tekme kateremu od njih padlo na pamet, da bi si ogledoval kaj prepovedanega. Velika tekma, ki se uradno imenuje Mednarodni maraton za nagrado Mangjongdae, poteka že vse od leta 1981, vendar je bilo letos že število 1600 udeležencev svojevrsten rekord. In čeprav je tek posebna oblika komuniciranja, je v tem primeru predvsem znamenje, da se Severna Koreja odpira za zunanji svet. Če že ne zaradi tega, ker bi bila željna sprememb, pa vsekakor zato, ker ji je veliko do tega, da se poveča število tujcev na njenih tleh. Tujcev in, seveda, njihovih dolarjev.

image
Korejski vodja Kim Džong Un si je pred kratkim ogledal območje Jangdok, kjer načrtujejo gradnjo turističnega središča. FOTO: AFP


Ekskluzivna partnerica pjongjanškega maratona agencija Korjo Tours je lani na to prireditev pripeljala le 450 tekačev, njeni uslužbenci pa so prepričani, da je letošnjemu velikemu povečanju števila udeležencev botrovalo predvsem boljše politično ozračje. Prijave so začeli zbirati že junija lani, pravi Marcus McFarland, koordinator maratonov v omenjeni agenciji, ki ima sedež v Pekingu. To je bilo v času, ko smo bili priče širokim nasmehom predsednika Donalda Trumpa in vodje Kim Džong Una, ki sta se takrat prvič sestala v Singapurju. In čeprav je bilo njuno drugo srečanje v Vietnamu prekinjeno, še preden sta prišla do kakršnega koli že sporazuma, so bili do takrat že razprodani vsi aranžmaji za tekmo 15. aprila, ko tukajšnje ljudstvo proslavlja rojstni dan Kim Il Sunga.


Raj na zemlji


Tudi tokrat je maraton minil brez Američanov, ki zaradi prepovedi potovanj v Severno Korejo niso imeli priložnosti, da bi v svoj tekaški dnevnik vpisali izkušnjo iz »raja na zemlji«, kot samo sebe pogosto imenuje ta država.

image
Navadnim turistom, ki po Pjongjangu samo hodijo, ne pa tečejo, ni dovoljeno brez nadzora pohajati pod znamenitostmi, kot je Slavolok zmage, maratonci pa imajo prosto pot. FOTO: Reuters


Res pa je, da je tragična zgodba Otta Warmbiera še vedno opozorilo za tuje obiskovalce. Tega 22-letnega študenta so leta 2016 aretirali na letališču, in to tik preden je vstopil v letalo, nato pa so ga obsodili na težko fizično delo, ker je v hotelu, v katerem je bil nastanjen skupaj s skupino Američanov, s stene snel propagandni plakat, in to v tistem delu hotela, ki je bil za tujce prepovedan. Ko so ga čez leto in pol poslali domov, ni bil pri zavesti. Teden dni je bil v agoniji, nato pa je umrl, za njim pa je ostala cela vrsta vprašanj o tem, kaj se mu je pravzaprav zgodilo.

image
Korejski vodja Kim Džong Un si je pred kratkim ogledal območje Jangdok, kjer načrtujejo gradnjo turističnega središča. FOTO: AFP


Zanimivo je, da je Warmbier v Severno Korejo pripotoval v organizaciji Mladih pionirjev (Young Poineers), turistične agencije, ki ima sedež v Pekingu in ki jo je pred desetimi leti ustanovil Britanec Gareth Johnson. Glavna ponudba agencije je dark tourism – temačni turizem. Agencija je med drugim organizirala potovanja na prepovedana območja Černobila in podobne izlete. Očitno računa na posebno strast, ki jo nekateri ljudje gojijo do krajev, kjer so se zgodile ali se še dogajajo tragedije.
Tudi ogled Pompejev, kraja, ki je bil v prvem stoletju našega štetja žrtev bližnjega vulkana Vezuva, bi lahko imeli za »temačni turizem«, saj so tam glavna znamenitost okamnela trupla ljudi, ki jim ni uspelo pobegniti pred žarečo lavo. A čar Severne Koreje je vsekakor veliko bližje krajem, kjer so se dogajali množični poboji, kot so kamboška »polja smrti«, nacistična koncentracijska taborišča ali južnoafriški otok Robben.


Kvečjemu tisoč obiskovalcev na dan


Razlika je v tem, da lahko obiskovalci v Pjongjangu vidijo nasmejane otroke in »povsem normalne ljudi« in da je odhod v takšne kraje svojevrstno iskanje skrivnih dosežkov, ki jih ljudem uspe pretihotapiti pod bodečo žico, revščino in nasiljem. Po svoje je odhod na počitnice v Severno Korejo diametralno nasprotna izbira od gozda Aokigahara ob vznožju japonske gore Fudži, kjer si vsako leto vzame življenje okoli sto ljudi. Zakaj naj bi takšen kraj sploh privlačil ljudi, ko pa tam ni videti ničesar, razen gostega rastlinja in dreves, na katerih vejah je mogoče včasih najti pred kratkim uporabljeno vrv.

image
Fotografija, ki jo je objavila severnokorejska tiskovna agencija, prikazuje nastajajoče obmorsko letovišče. FOTO: AFP


Za Severno Korejo, proti kateri veljajo mednarodne sankcije, je turizem v zadnjih nekaj letih eden od pomembnih virov prihodka. Približno 1800 tujcev na dan, kolikor jih je na obisk v to državo prihajalo v dneh po prvem vrhunskem srečanju med Kim Džong Unom in Donaldom Trumpom v Singapurju, je bilo kaj hitro preveliko breme za infrastrukturo glavnega mesta, pa tudi letovišč na slovitih severnokorejskih gorah, tako da se je turistična organizacija v začetku letošnjega leta odločila število obiskovalcev omejiti na največ tisoč na dan. Najprej se je obrnila na sorodne institucije v LR Kitajski, od koder prihaja največ obiskovalcev, in jih zaprosila, naj omejijo število turistov, nato pa se je odločila, da za vse tuje obiskovalce uvede največjo dovoljeno kvoto – tisoč turistov na dan.


Nevarnost komercializacije?


Čeprav je turistična ponudba v Severni Koreji še vedno na zelo primitivni ravni, v sicer zelo skromno gospodarstvo prispeva 44 milijonov dolarjev na leto, poleg tega pa zanjo ne veljajo sankcije. Vse odkar je v začetku leta 2018 Kim Džong Un prenehal testirati jedrsko orožje in balistične rakete, državni dnevniki redno propagirajo znane turistične kraje, kot so gora Kumgang, na kateri se razvija ekološki turizem, ali plaže na turističnem območju Vonsan-Kalma, ki so jih še do nedavnega uporabljali za topovske vaje in izstreljevanje raket.

Letošnje velikansko povečanje števila tujih maratoncev je dobro znamenje za turistično sezono, od katere pričakujejo, da bo presegla vse dosedanje rekorde. In čeprav številni tuji obiskovalci odhajajo v Severno Korejo predvsem zato, da bi se lahko pohvalili, da so bili v prepovedani deželi, lahko rečemo, da se ta ponaša s številnimi naravnimi lepotami. Res pa je, da bo treba pohiteti in jo obiskati, še preden se bosta začela splošna komercializacija in veliko betoniranje, ki bo spremljalo gospodarske reforme in naraščajočo žejo po devizah.

Nato pa bo tudi Severna Koreja, ki samo sebe prepričuje, da je pravi raj na zemlji, odprla oči in se počutila kot delček velikega sveta, ki je dobrodošel, še zlasti ko prinaša zelene bankovce. Ti so namreč zelo potrebni za veliko preobrazbo, v katero želi Kim popeljati svoje ljudstvo, ki je zdaj željno vsega. Od tujih obrazov do uvoženih kavbojk. Šele nato bo sledilo odpiranje proti zunanjemu svetu.