Tiskane izdaje
Ko so hrvaški politiki pred štirinajstimi dnevi le napolnili potovalne torbe in se odpravili na menda zasluženi dopust in ko so se izpraznila tudi večja mesta, je na Hrvaškem uradno nastopil čas kislih kumaric. Iz naslovov tukajšnjih časnikov so izginili Mesići, Sanaderji, Milanovići in z njimi tegobe hrvaškega vsakdana, nadomestili so jih uspešni olimpijci in estradniki.
Da je res kislo, največkrat oznanita osrednja politična tednika Globus in Nacional, ki v času brez dogodkov naslovnice in osrednji prostor namenita »izjemno pomembnim« poletnim temam, kot so objekti, v katerih letujejo najbolj znani Hrvati, ali ugotovitve, koliko je domačim politikom njihovo delo v zadnjem letu povečalo trebušne zaloge. Vse to je seveda opremljeno s fotografijami in primerjavami obsega trebuha v slogu prej in zdaj.
Da je nastopil vrhunec poletja, domačini izvedo, ko Globus izide z naslovnico s pomanjkljivo oblečeno damo in temo o prostituciji na luksuznih jahtah ter s posnetki domovanj najbogatejših Hrvatov na »zagrebškem Beverly Hillsu«, Nacional pa s prsato blondinko napove temo o tajni oazi za elito na Kornatih. Sploh so teme o tajkunih in drugih bogataših, ki se razkazujejo s prestižnimi avtomobili, jahtami in več kot luksuznimi nepremičninami, v hrvaških medijih precej priljubljene.
Čeprav se vsaj približno ve, kdo je milijone evrov zaslužil s trdim delom in kdo ne - slednji so seveda v večini - to nič kaj ne ovira tukajšnjih medijev, da bi ne vsake toliko časa, še posebno poleti, objavljali lestvic najbogatejših državljanov, ugotavljali, kdo od tajkunov ima boljšo in hitrejšo jahto, kdo pod Sljemenom gradi večjo in bolj luksuzno vilo in kdo ima v garaži najbolj dragoceno vozilo. Vse to seveda brez kritike ali neprijetnih ugotovitev, da lastnik vsega najbrž ne more dokazati, da je bilo milijonsko premoženje pridobljeno pošteno, transparentno in zakonito.
Namesto nasvetov, kako kljub prazni družinski blagajni vsaj za kak dan na dopust, morajo povprečni državljani brati o velikanski kvadraturi vil, bazenov in okolice ter evrih, ki so jih bogati sodržavljani namenili za svoj celinski in obmorski dom. Medtem ko večina upokojencev najmanj šestkrat premisli, za kaj bo porabila kune, če je teh po plačilu položnic sploh še kaj ostalo, in ko tiha večina, katere zgodbe bolj poredko zagledajo luč medijskega sveta, komaj prebrodi mesec, tukajšnji mediji postrežejo z zgodbami, kaj vse bi lahko imeli. Če bi bili seveda ob pravem času na pravem mestu (in položaju), če bi znali profitirati v vojni, če bi bili zraven pri privatizacijskem loncu, če bi imeli prave zveze in strankarsko izkaznico, če bi do cilja hodili čez trupla in če bi bili ljubljenček režima, ki je vladal po demokratičnih spremembah. Te so nekaterim prinesle, kakor drugod v tranzicijskih državah, tudi premoženjske spremembe.
Da bi državljani to razumeli, lahko prebirajo, v katerih jadranskih zalivih uživa elita ob dom perignonu, jastogih in ribi prve kakovosti, kdo si lahko privošči prostitutke na luksuznih jahtah in kdo ima na najbolj elitnih zagrebških lokacijah najprestižnejšo nepremičnino. Če to ni dovolj, jim mediji ponudijo še najbolj elitne restavracije in predstavijo najboljše vino na domačem trgu. Če zmanjka še tega, pa jim pričarajo vsako minuto življenja dveh zakoncev, ki se menda ločujeta (ali pa tudi ne), pri čemer jih ne sme zanimati, kaj sta v življenju naredila, da jima mediji namenjajo toliko prostora. Ker tega nihče ne ve. Pomembno je, da se piše.
Ob takšnih ekskluzivnih informacijah si omenjena tiha večina najbrž že želi, da bi neokusni čas kislih kumaric čim prej minil in da bi se na naslovnice vrnili dolgočasni politiki in vsakodnevne družbene zdrahe.
Če je kruh drugje, naj se vrnejo vsaj igre.
