Tiskane izdaje
Berlin – Celo leto po razkritjih Edwarda Snowdna o delovanju ameriških obveščevalnih služb v Nemčiji je kanclerka Angela Merkel čakala na ukrepanje ameriške vlade – in dočakala odkritje ameriških vohunov v nemški obveščevalni službi in na obrambnem ministrstvu.
Pristojni ameriški diplomat mora zdaj domov, morda pa se prebujajo tudi v Washingtonu. Povojna (zahodna) Nemčija ne odkriva prvič ameriških vohunov v svojih vrstah, zadnjega sodelavca Cie so iz države nagnali leta 1994 po razkrinkanju obstranskih dejavnosti visokega uradnika na gospodarskem ministrstvu. To pa so opravili diskretno, kot se po prepričanju ZDA izjemno naklonjenega uradnega Berlina med prijatelji tudi spodobi, po odkritju vohunov v nemški obveščevalni službi in na obrambnem ministrstvu pa je prekipelo tudi krščanskodemokratski kanclerki Angeli Merkel. V upanju, da bo demokratski predsednik Barack Obama naredil red v svojih obveščevalnih službah, je lani »pogoltnila« celo prisluškovanje lastnemu telefonu, ki ga je razkril žvižgač Snowden.
»Dialog med visokimi predstavniki obeh držav se bo prihodnje dni in tedne nadaljeval,« predstavnica za tisk ameriškega State Departmenta Jen Psaki zdaj napoveduje ukrepanje prek diplomatskih kanalov, pa čeprav se v Berlinu še vedno jezijo zaradi ameriške zavrnitve dogovora o izogibanju medsebojnega vohunjenja. Sprejem Nemčije med »pet oči«, kot imenujejo takšen sporazum med Avstralijo, Kanado, Novo Zelandijo, Veliko Britanijo in ZDA, bi bil morda res sporen, saj so FVEY ustanovili med spopadom s Hitlerjevo Nemčijo v času druge svetovne vojne. Popolno ignoriranje nemških obveščevalnih skrbi pa četrt stoletja po padcu berlinskega zidu daje vtis podrejenosti in kanclerka Angela Merkel je že lani poudarila, da morajo v Nemčiji veljati nemški zakoni.
Med arogantnostjo in dvomi
Za hčer vzhodnonemškega pastorja je takšno ameriško obnašanje nevarno tudi zaradi razkritij v Rusijo prebeglega nekdanjega agenta Cie Snowdna. Prisluškovanje kanclerskemu telefonu je res odobril že republikanski predsednik George W. Bush, potem ko je socialdemokratski kancler Gerhard Schröder skupaj z Rusijo in drugimi nasprotoval iraški vojni, po prepričanju konservativne kanclerke pa je tesno sodelovanje zaveznikov zdaj nujno za večjo varnost vseh, kot je poudarila tudi v svojem prvem nastopu po odkritju vohuna na obrambnem ministrstvu. Merklova za ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki ga morda pozna bolje kot drugi najpomembnejši svetovni državniki, meni, da živi v nekem svojem svetu, kot kažejo dogajanja na Bližnjem vzhodu in Aziji, pa imajo demokratične države dovolj tudi drugih nasprotnikov.
Tudi kanclerkina ocena o čudnem Putinovem svetu je pricurljala iz Bele hiše, po zadnjih aferah pa se nemški opazovalci še bolj čudijo nad ameriškim obnašanjem. Nihajo med obtožbami arogantnosti demokratskega predsednika, ki je evropske in nekatere druge tradicionalne zaveznike že na začetku svoje vladavine potisnil ob stran, ter dvomi o njegovem nadzoru nad gromozanskim in razpredenim obveščevalnim aparatom z neznanskim proračunom. Američani Nemčiji upravičeno očitajo hamburške korenine teroristov z enajstega septembra 2001, ki je radikalno spremenil ameriški pogled na svet, a so tudi NSA, Cia in neštete druge ameriške obveščevalne službe spregledale to in številne druge nevarnosti domačemu in svetovnemu miru. Nekateri opazovalci se sprašujejo celo o resničnih sposobnostih ameriškega obveščevalnega aparata, na katerega se je doslej naslanjala tudi Nemčija, potem ko ga je pošteno osramotil Edward Snowden.
Kanclerka je že poudarila, da včasih zaradi gozda ne vidimo dreves, zdaj pa bo morala nemška vlada dokazati, da zna sama bolje. Po še nepotrjenih poročilih ponavadi dobro obveščenega časopisa Bild je obveščevalno sodelovanje z ZDA že omejila na najnujnejše, notranji minister Thomas de Maizère pa menda razmišlja celo o večjem obveščevalnem nadzoru nad Američani in drugimi partnerji iz vojaške zveze Nato. V tem primeru bodo morali Nemci korenito okrepiti tudi svoj nadzor nad komunikacijami, kar že v ameriškem primeru jezi varstvu zasebnosti zavezano nemško javnost. Ruske, kitajske in druge obveščevalne službe veliko učinkoviteje od ameriških »obračunavajo« s svojimi žvižgači, a so vseeno znane tudi njihove gigantske razsežnosti.
ZDA naklonjeni nemški komentatorji upajo, da bodo v Obamovem Washingtonu prepoznali tudi svoj interes za izboljšanje odnosov z Nemci in končno ukrepali. »Tako kot prej obe državi povezuje preveč stvari, da bi nekaj nepremišljenih in pretirano vnetih agentov to partnerstvo uničilo,« verjame münchenski Süddeutsche Zeitung. »Dovolj varnostnih služb še vedno sodeluje v polnem zaupanju, kar je pri današnjih svetovnih dogajanjih tudi nujno.« Kritiki pa opozarjajo tudi na sporno davčno in pravosodno politiko Washingtona do evropskih bank in na domnevne skrite subvencije za ameriške prevzeme, zato predsedniku Obami v odnosih do tradicionalnih zaveznikov priporočajo pošten pritisk na tipko »reset«.
