Če bi vladala onadva ...

Peking – Vnuk pokojnega severnokorejskega voditelja Kim Džong Ila bo jeseni začel študirati na visoki šoli Sciences Po v francoskem mestu Le Havre. Osemnajstletni Kim Han Sol je namreč junija dokončal šolanje na United World Collegeu v Mostarju, zdaj pa se bo posvetil preučevanju azijsko-evropskih odnosov.

Kim Han Sola čakajo tri leta razmeroma sproščenega študija v starodavnem mestu, katerega pristanišče je bilo nekoč ena najpomembnejših vstopnih točk za azijsko blago na evropski trg. Po treh letih mu bodo predlagali, naj dokonča magistrski študij na pariškem oddelku iste fakultete.

Novica, ki so jo hkrati potrdili tako francoski kot korejski viri, je spodbudila primerjavo dveh mladeničev iz dveh velikih družin, ki sta nenehno v središču svetovne pozornosti. V novem šolskem letu se bo tudi 25-letni Bo Guagua – sin kitajskega politika Bo Xilaija, proti kateremu se je ravnokar končal sodni proces – spoprijel z novimi študijskimi izzivi v novem študentskem naselju. Vpisal se je na doktorski študij na ameriški univerzi Columbia, na kateri bo nadaljeval svoje šolanje v visokem slogu.

Pred tem je študiral na Oxfordu in Harvardu.

Zanimivo je, da sta se oba mladeniča odločila preučevati področji, ki ju njuni državi najbolj potrebujeta. Kima zanima svetovni mir. Bo bo postal doktor prava. In čeprav je težko napovedati, ali se bosta sploh kdaj vrnila v svojo domovino, si vsi zlahka predstavljamo Severno Korejo in Kitajsko, v katerih bi Han Sol in Guagua zasedala najvišje politične položaje.

Oba se razumljivo izogibata medijem, vendar je Kim Han Sol oktobra lani kljub temu privolil v intervju s finsko televizijo YLE in voditeljici, nekdanji obrambni ministrici Elisabeth Rehn, povedal nekaj malega o svoji družini in precej več o svojih svetovnih nazorih. Rodil se je v Pjongjangu, večino življenja pa preživel v Macau, kjer še danes živi njegov oče Kim Džong Nam, najstarejši sin Kim Džong Ila. Ta se je razšel s svojim očetom tudi zato, ker ga politika ni dovolj zanimala.

Han Sol nikoli ni videl svojega velikega deda in strica Kim Džong Una, ki je nasledil politično krono, čeprav je najmlajši od treh sinov. Toda dobro ve, da ljudje v njegovi domovini trpijo, in ko bo nekoč dokončal šolanje, je povedal, bi se rad vključil v humanitarne dejavnosti in pomagal izboljšati življenje rojakov. Obžaluje zlasti to, da je njegov narod razdvojen, in pravi, da se v družbi kolegov iz Južne Koreje počuti čudno samo v prvih trenutkih, dokler ne presežejo ideoloških razlik, vsajenih v njihovo zavest. »Nato smo doumeli, kako podobni smo drug drugemu. Govorimo namreč isti jezik,« je povedal in le malokdo ni opazil njegove otroške očarljivosti.

Morda zaradi odlične angleščine, komaj opaznega uhana v enem od ušes ali pa morda zaradi skromne drže in nekako iskrenega nasmeha je bilo težko zatreti upanje, da bo nekdo, ki je podoben Han Solu, nekoč rešil Severno Korejo iz osamitve. V Mostarju je bil eden od njegovih sostanovalcev Libijec, ki mu je navdušeno pripovedoval o revoluciji in vseh spremembah v njegovi državi ... Mladi Kim med intervjujem niti z besedo ni omenil »revolucije«, vendar so gledalci že zato, ker je strica označil za »diktatorja«, dobili vtis, da bi hotel živeti v popolnoma drugačni Koreji.

Mladega Kima so starši, je povedal med intervjujem, učili, da mora pred vsakim obrokom misliti na revne sodržavljane, ki stradajo. Zdi se, da od Bo Guaguaja oče in mati nikoli nista zahtevala, naj pomisli na bose sezonske delavce, medtem ko vstopa v svoj ferrari. Njegova mama Gu Kailai je med sojenjem Bo Xilaiju razkrila veliko podrobnosti iz objestnega življenja njenega edinca, ki je potoval – pogosto z zasebnim letalom – kamor koli je hotel. Nekoč je očetu iz Afrike prinesel velik kos izjemno dragega mesa »neke redke živali«.

Tudi on je tako kakor Kim sklepal prijateljstva povsod, kjer je študiral.

Pri tem ga je podpiral družinski prijatelj milijarder Xu Ming, ki je plačeval njegove račune, kadar je prijatelje povabil v Peking ter jim plačeval letalske vozovnice in namestitev v najrazkošnejših hotelih.

Ni popolnoma jasno, kdo plačuje drage šolnine za Kima in Boja, vendar se zdi, da jima finančnih podpornikov ne primanjkuje. Navsezadnje sta to »princa« padlih »princev«, ki imata svoje sanje. Kim Han Sol sanja o mirni in združeni Koreji. Bo Guagua sanja o Kitajski z neodvisnim sodstvom in pravičnim izvajanjem zakonov. Morda bo vse drugače, ko bosta diplomirala in poskušala uresničiti svoje ideale.