»Če že moram umreti, bi rad umrl vsaj na svoji zemlji«

Naš novinar poroča o nepredstavljivi kalvariji družine iz Homsa. Njihovo trpljenje se nadaljuje tudi v begunstvu.

Objavljeno
05. september 2013 17.54
Boštjan Videmšek, posebni poročevalec
Boštjan Videmšek, posebni poročevalec

Sirsko-turška meja − Družina Hejdzazi iz Homsa pooseblja sirsko vojno. Bili so pregnani. Bežali so iz mesta v mesto. Vojna jim je sledila. Znašli so se v navzkrižnem ognju. Tako režimske sile kot uporniki so jih uporabljali za živi ščit. Izgubili so vse, kar so imeli. Predvsem prihodnost. Proti svoji volji so se znašli v begunstvu.

»Prihajamo iz Homsa. Iz četrti Al Haldija, kjer so potekali eni najhujših spopadov. Iz Homsa smo pobegnili že pred letom in pol. Ni bilo mogoče zdržati. Imam šest otrok - štiri hčere in dva sinova. Moral sem jih zaščititi. Najstarejšega sina so že zaprli in mučili. Starejše hčerke bi lahko posilili pripadniki različnih milic, ki so vladale na ulicah. To so počeli vsi. Vladni vojaki, pripadniki šabihe, uporniki, kriminalci ... Z balkona sem opazoval posilstva in ropanje. Povsod samo smrt. Svoje prijatelje in sorodnike sem pokopaval po vrtovih. Veliko jih sploh nismo pokopali, ker nismo mogli do njih. Njihova trupla so zgnila na soncu ali pa so jih odnesle živali,« mi je v skromnem stanovanju v hribih nad Anatkyo pripovedoval Muhjedin Hejdzazi, ki je skupaj z ženo in šestimi otroci v Turčijo po dolgi kalvariji, vredni knjige ali filma, prišel pred poldrugim mesecem.

Iz Homsa do Alepa

Po begu iz do tal porušenega Homsa, kjer so bili ves čas v navzkrižnem ognju med vladnimi in uporniški silami, oboji pa so z njimi ravnali kot s smetmi, ali pa so jih uporabljali za »živi ščit«, se je družina Hejdzazi, revni in preprosti ljudje, odpravila proti Alepu, kjer lani pomladi še niso izbruhnili spopadi. V mestu jih niso hoteli sprejeti niti sunitski niti alavitski stanodajalci. Begunci iz Homsa imajo v Siriji najnižji mogoč status - povsod jih krivijo, da so krivi za vojno in da s seboj nosijo nesrečo. Podobno usodo so doživeli prebivalca Vukovarja.

Vsako jutro se je poslovil od družine

Muhjedin je vendarle našel stanovanje pri kurdski družini v četrti Salahadin. Le nekaj dni potem je vojna prišla tudi v največje sirsko mesto, četrt Salahadin pa je v prvih tednih spopadov postala prva fronta črta. Vsakič, ko je šel Muhjedin zgodaj zjutraj v bližnjo pekarno stat v dolgo vrsto za kruh, se je poslovil od svoje družine. Kadar koli bi bilo lahko - zadnjič. Kurdska družina je svoje »goste« kljub temu, da so jim redno plačevali najemnino, kmalu pregnala - počutili so se ogrožene. Nesrečna družina iz Homsa je morala ponovno na pot.

A lani poleti se je vojna razširila že praktično po vsej državi. Po celotnem severu so potekali spopadi. Za revno družino brez povezav in »zaščitnikov« je zmanjkalo možnosti. Muhjedin, sicer soboslikar, je družino odpeljal na severno podeželje. Spali so zunaj in bili odvisni od pomoči neznancev. Ni je bilo veliko. Vojna je. Vsak skrbi le zase. Še to je težko.

Sedemnajst v eni sobi

»Vozili smo se po podeželju. Veliko smo tudi hodili. Izogibali smo se nadzornim točkam. Videli smo veliko tujih borcev. Islamisti. Svobodna sirska vojska je bila prisotna le redko. Vladne sile so lovile vse moške iz Homsa. Imajo nas za teroriste. A tudi naši bratje nam niso hoteli pomagati. Takrat se je začelo tudi bombardiranje. Nikjer več ni bilo varno. Toliko sovraštva ... «

»Kaj se je zgodilo z mojo domovino?! Naselili smo se v vasi, ki so jo nadzirali uporniki. Spali smo v kleti. V eni sobi nas je bilo sedemnajst. Uporniki so nam čez nekaj dni rekli, da moramo zapustiti vas, saj jo bodo »očistili«. Zbežali smo. Tisti, ki so ostali, so umrli. Poskušal sem se vrniti v Alep, kjer smo pustili nekaj svojih stvari. Na poti so me aretirali neznanci. Dva dni so me mučili. S puškinim kopitom so me udarjali po vratu in obrazu. Oslepel sem na levo oko. Mi smo žrtve vseh strani. Nikomur več ne zaupam. Obljubil sem si, da bom do zadnjega ostal v Siriji, a moral sem zaščiti svoje otroke in ženo. Začel sem razmišljati o begu v Turčijo. A bili smo povsem brez denarja. Tako pa se ne da priti čez mejo. Nek znanec nas je posadil v avto in nas odpeljal v bližino meje. Nihče od nas vsaj pol ure ni pogledal nazaj. Bali smo se, da nas bo zadel ostrostrelec. Znanec nas je odložil v bližini turške meje in nam z roko pokazal smer, v katero bi morali iti. Potem se je odpeljal. Ko smo začeli hoditi, otroci so bili povsem izčrpani, je nekdo zakričal, naj se takoj ustavimo. Mislil sem, da je vojska. A bil je lokalni tihotapec, ki nam je povedal, da stojimo sredi minskega polja. Korak za korakom nas je vodil na varno in potem do meje - brezplačno. Rešil nam je življenje,« je med verižnim kajenjem nadaljeval Muhjedin, ki že poldrugo leto nima stika s svojimi starši. Njegova žena se s svojo družino ni slišala že šest mesecev.

Izgubljeni v Turčiji

V Turčiji je družina Hejdzazi popolnoma izgubljena. Nikogar ne poznajo. Sanja se jim ne, kam se lahko - če sploh - obrnejo po pomoč. Begunska taborišča so polna. Nekateri begunci so, tako je v vsaki vojni, bolj enakovredni od drugih. Tudi tu odloča denar. Hejdzazijevi, ki se tudi v Antakyi ne počutijo varno, saj se medsektaška nasprotja tudi tu iz dneva v dan stopnjujejo, ga imajo le še za en mesec najemnine.

»Poskušam si najti delo. A ker sem sunit, ga ne dobim. Grozijo nam. Če že moram umreti, bi rad vsaj umrl na svoji zemlji,« reče Muhjedin.