Cenzura: Srbska vlada aretirala kritični Facebook

Katastrofalne poplave v Srbiji so aktualizirale tudi vprašanje svobode medijev in cenzure. Čeprav ni dokazov za obstoj klasične cenzure, je rdeča nit napadov na medijske vsebine kritičnost na račun vlade na čelu s premierom Aleksandrom Vučićem.

V Srbiji se vrstijo umiki novinarskih prispevkov, onesposabljanje spletnih strani, aretacije in privedbe posameznikov, zamenjave urednikov ter zastraševanje novinarjev in drugih akterjev na javni sceni. Gre za zelo nevarno vsakdanjo prakso, četudi je ni mogoče označiti za cenzuro. Zaskrbljenost zaradi pozivov državljanom na informativne pogovore, ki da so med poplavami širili paniko, in nasvetov novinarjem, naj si ne drznejo biti kritični, je izrazil tudi srbski ombudsman Saša Janković.

Skupščinski administrativni odbor zaradi tega ni dal soglasja za delo zaposlenim v pisarni varuha pravic državljanov. Jankoviću so funkcionarji vladajoče Srbske napredne stranke tudi očitali visoko plačo in se vprašali, koliko poplavljenih hiš bi lahko obnoviti z denarjem, ki ga je zaslužil kot ombudsman. Pooblaščencu za informacije javnega pomena in varovanje osebnih podatkov Rodoljubu Šabiću, ki je izjavil, da ni bilo treba zapirati ljudi zaradi njihovih mnenj na Facebooku, je pristojna vladna komisija prepovedala uporabo službenega vozila.

Ovse za necenzurirano javno razpravo

Napadi na kritične vsebine zoper Aleksandra Vučića in njegove pristaše so se začeli že konec leta 2013. Prva je bila ukinjena oddaja Mentalno razgibavanje na radiu B92 zaradi neprimernih političnih vsebin. Sledil je umik prispevka na spletnih straneh radia 021 o hčerki guvernerke narodne banke Jorgovanke Tabaković, ki se s službenim vozilom vozi iz Novega Sada na predavanja v Beograd. S spletnih strani je bil umaknjen tudi satirični posnetek Vučića, ki rešuje otroka iz sneženega zameta v Faketiću, avtorja posnetka Srđana Miletića pa so onesposobili na YouTubu in Twitterju. Novinar Večernjih novosti Srđan Škoro se je moral posloviti od uredniške funkcije, ker je kritiziral sestavo šele oblikovane nove srbske vlade. Tarča hekerskega napada je bila tudi najbolj priljubljena spletna stran Peščanik, ko je objavila, da je doktorat srbskega notranjega ministra Nebojše Stefanovića plagiat.

Predstavnica Organizacije za sodelovanje in varnost v Evropi (Ovse) za svobodo medijev Dunja Mijatović je pozvala srbsko oblast, naj neguje necenzurirano javno razpravo o vseh vprašanjih, ki so v javnem interesu. Izrazila je zaskrbljenost zaradi blokad spletnih strani, ki so pomembne za svoboden pretok in dostop do informacij, še zlasti v kriznih situacijah, ker ljudem omogočajo, da sami ocenijo položaj. Mijatovićeva je srbsko oblast še opozorila, da aretacije posameznikov zaradi blogov, komentarjev ali drugih oblik izražanja mnenja niso sprejemljive. Sklenila je z besedami, da lahko takšen odziv vlade na izražanje mnenj o poplavah, pri čemer je šlo predvsem za špekulacije o številu žrtev poplav v Obrenovcu, pripelje do avtocenzure in škodi svobodi govora in medijev.

Srbski premier je v pismu Ovsu in medijem nemudoma zahteval opravičilo zaradi širjenja neresnic o ravnanju srbske vlade, ki niso bile podkrepljene z dokazi. Po populističnem odgovoru je Vučić spustil žogo in obljubil, da se bo osebno zavzel za preiskavo, ki bo ugotovila, kdo stoji za poskusi cenzure v Srbiji. V nasprotju s prepričevanjem, da si prizadeva, da bodo institucije sistema opravile svoje delo, ne pa da ga on opravlja namesto njih. Posledica dopisovanja med Mijatovićevo in Vučićem je bila odločitev evropske komisije in evropskega komisarja za širitev Štefana Füleja, da bosta posebno pozornost posvetila vprašanju svobode medijev in izražanja v pogajanjih za članstvo Srbije v EU.

Premier nadomešča mehanizme

Zgovoren je še podatek, da so za rešetkami zaradi širjenja panike med poplavami znašli posamezniki, ki so o tem pisali na Facebooku, ne pa odgovorni vladi naklonjenih medijev, ki so objavljali nepreverjene novice o zastrupljeni vodi v Beogradu, plavajočih truplih v Obrenovcu ali o utopljenih dojenčkih. Iz tega je mogoče sklepati, da so državljani v Srbiji bolj odgovorni za obveščanje javnosti kot mediji. Značilno je tudi, da si premier prizadeva z obljubami, da se bo osebno angažiral, nadomestiti odsotnost institucionalnega mehanizma. Če v Srbiji res obstajajo posamezniki ali skupine, ki niso neposredno povezani z oblastjo, čutijo pa osebno potrebo, da z nezakonitimi sredstvi preprečijo kritiko oblasti, bi morala vlada, ki se izdaja za demokratično, stopiti na prste nosilcem takšne prakse. Namesto tega pa se raje ukvarja z za državo pomembnejšimi vprašanji, kdo je, kje, kdaj in zakaj izrekel ali zapisal kaj grdega o vladi in premieru Vučiću.