»Chavizem je prevaral Venezuelce in levico«

Venezuelska opozicija še naprej kaže svojo mobilizacijsko moč. Množice ljudi, prepričane, da so predsedniku Nicolásu Maduru šteti dnevi, so na ulicah Caracasa in drugih venezuelskih mest spet zahtevale menjavo oblasti. Ekonomski in politični pritisk na Madura stopnjuje tudi del mednarodne javnosti. Včeraj se je iztekel rok, ki so mu ga za razpis predsedniških volitev dale nekatere večje evropske države, če ne bodo za začasnega predsednika priznale vodjo opozicije Juana Guaidója.

»Maduro je ostal popolnoma sam. Nezadovoljnim in prevaranim chavistom sporočam, da on, za razliko od ustave, ne ščiti nikogar,« je med množičnim shodom v Caracasu dejal Guaidó, ki ga podpirajo ZDA in večina južnoameriških držav. 

Hkrati se je na caracaški aveniji Bolívar ob 20. obletnici začetka političnega eksperimenta pokojnega Huga Cháveza zbralo več tisoč ljudi v podporo Maduru, precej manj kot v »zlatih časih« revolucije. Med rdeče-sivo množico je bilo največ javnih uslužbencev, z avtobusi so jih pripeljali tudi iz drugih delov države, in pripadnikov tako imenovane bolivarske milice, ki jo je pred dobrim desetletjem ustanovil nekdanji predsednik in predstavlja nekakšen civilni del venezuelske vojske. Maduro je v antiimperialističnem govoru pozval ZDA, naj zapustijo »intervencionistično pot« in nehajo »podpirati državni udar«.

Sobotne manifestacije opozicije po državi so pokazale, je za Delo izpostavil sociolog Roberto Briceño-León, da je venezuelska družba bolj borbena in optimistična kot kdaj prej, saj v združeni in konsenzualni opoziciji vidi veliko upanje na spremembe. Profesor na Centralni univerzi v Venezueli je prepričan, da je »oficializmu« z vzporednimi protesti ob 20. obletnici začetka bolivarske revolucije spodletelo pri prikazu venezuelske javnosti kot razdeljene. »Če že govorimo o polariziranosti, je razmerje 85 proti 15 v prid opoziciji,« je bil jasen.

Podobno razmerje moči je zaznala tudi javnomnenjska anketa Meganálisis, opravljena po 23. januarju, ko je Guaidó pred množico protestnikov s sklicevanjem na ustavo prisegel kot prehodni predsednik. Kot legitimnega voditelja naj bi ga priznavalo dobrih 83 odstotkov Venezuelcev.​

Neizpolnjeni načrti revolucije

Nezadovoljstvo Venezuelcev in zahteve po menjavi oblasti so posledica okrnjene demokracije, osnovnih človekovih pravic in velike socialne krize. »Chavizem je ogoljufal in prevaral Venezuelce in svetovno levico. Vsi načrti, ki so ga sprva poganjali, so bili opuščeni, zaupanje pa izdano,« je dve desetletji po njenem začetku ocenil Briceño-León. »Obljubljali so Venezuelo, ki bo manj odvisna od nafte, danes smo od nje odvisni bolj kot prej. Obljubljali so manj predsedniško državo, danes smo veliko bolj centralizirani. Državo, v kateri bo zagotovljena delitev oblasti, danes – razen državnega zbora – ta ne obstaja. Zmanjšanje revščine, pa imamo danes veliko več revnih ljudi. Večjo enakost, a je danes Venezuela veliko bolj razslojena kot pred 20 leti,« je naštel. Prelomljene obljube in zgrešene politike se kažejo tudi v povečanju nasilja, korupcije, neučinkovitosti naftne industrije, eksploataciji okolja, kolapsu zdravstvenega sistema in oskrbe starejših, porastu števila zapuščenih otrok na ulicah, največjem eksodusu v zgodovini Latinske Amerike v zadnjih desetletjih ...

Maduro vidi krivca za te razmere, ki naj bi bile del medijske vojne proti Venezueli, v mednarodni ekonomski blokadi, a Briceño-León je zavrnil vladni alibi. »Težave so se začele pred ameriškim embargom,« je poudaril. »Če smo imeli pred štirimi leti 200 naftnih vrtin, ki zdaj ne obratujejo več, je to posledica vladnega zanemarjanja investicij v naftno industrijo. Vzdrževanje ni bilo pomembno, denar je bilo treba zapraviti za kampanje in politike, s katerimi so pridobili podporo za zmago na volitvah.«

S krepitvijo opozicije se stopnjuje tudi vladna represija. Samo v nekaj dneh pred protesti 23. januarja in po njih je bilo ubitih okoli 40 in priprtih več kot 800 ljudi, med njimi tudi mladoletniki in novinarji. »Chávez je na začetku ponavljal, da ne bo uporabljal prisile, saj da je to značilno za desnico. Kriminal naj bi preprečeval s socialno politiko, a je samo lani mimo zakona policija ubila več kot 7500 ljudi,« je poudaril Briceño-León, ki vodi nevladno organizacijo Venezuelski observatorij za nasilje.

​Dvovladje

Humanitarno in socialno krizo v Venezueli je Briceño-León primerjal z velikim požarom. »Najprej je treba ugotoviti, kako pogasiti ogenj, nato pa, kako zaceliti rane in obnoviti pogorišče.« Guaidójev tranzicijski načrt vključuje vzpostavitev kanalov mednarodne pomoči, s katerimi bi premostili humanitarno krizo, konec Madurove »uzurpacije« moči, oblikovanje tranzicijske vlade in razpis predčasnih volitev v enem letu. »Ne bo lahko, a je izvedljivo,« je prepričan.

Do nadaljnjega bosta v Venezueli soobstajali dve vladi: Guaidójeva, ki je po mnenju sogovornika legitimna in za katero stoji večina Venezuelcev, a nima podpore vojske, in Madurova, ki »ima vedno manj manevrskega prostora«, a ji še naprej ostaja zvest vojaški vrh. »To ravnotežje se bo porušilo, ko bo vojska prenehala podpirati Madura. Notranja nevarnost je, če bo del vojske prestopil na stran opozicije, drugi pa ostal zvest režimu,« je opozoril Briceño-León.