Tiskane izdaje
Rim - "Italija ne sme in ne more pozabiti na fojbe in na eksodus Italijanov iz Istre. Ne zato, ker bi ta spomin temeljil na zamerah, ampak zato, da se takšne tragedije ne ponovijo nikoli več", je bila osrednja misel predsednika republike Carla Azeglia Ciampija na osrednji državni prireditvi na Kvirinalu ob podelitvi 25 spominskih kolajn sorodnikom tistih, ki so umrli v fojbah.
Osrednje državne prireditve ob Dnevu spomina na fojbe in eksodus iz Istre, ki je sicer v petek, 10. februarja, a so jo prestavili za dva dni, ker bodo v petek v Torinu odprli zimske olimpijske igre, so se na rimskem Kvirinalu, poleg predsednika republike Ciampija, voditeljev številnih ezulskih organizacij in svojcev žrtev fojb, udeležila tudi minister za Italijane po svetu Mirko Tremaglia, zunanji minister Gianfranco Fini in glavni tajnik Levih demokratov Piero Fassino.
Kot še piše Primorski dnevnik, je precej kritično stališče do prireditve in do Ciampija takoj po podelitvi spominskih priznanj objavila Stranka italijanskih komunistov (SIK). Presenečajo jo nekatera predsednikova stališča, ki po njenem izkrivljajo zgodovino. Kot je zapisal njihov predstavnik Iacobo Venier, "so bile fojbe velika tragedija, ne smemo pa pozabiti na pojave, ki so to tragedijo dejansko povzročili. Gre za etnično čiščenje, ki ga je načrtno in nasilno izvajal fašizem, zato je treba vedno točno povedati, kdo so bile žrtve in kdo njihovi rablji".
Že lani je bil praznik, uzakonjen leta 2004, eden redkih dni sprave in enotnosti med skoraj vsemi Italijani. Značilnost praznika spomina je dejstvo, da spomin tistih, ki praznujejo, seže le do konca druge svetovne vojne, nikakor pa ne v čas vojne, italijanske okupacije in v obdobje, ko je Italija s trdo roko in pozneje tudi s fašističnimi znamenji vladala na Primorskem, v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji.
Voditelj spreobrnjenih komunistov Piero Fassino je dan spomina praznoval že z obiskom v Trstu nekaj dni prej. Poklonil se je pri spomeniku eksodusu in obiskal razstavo v nastajajočem muzeju eksodusa. Na tiskovni konferenci je bil kar se da spravljiv in, kot običajno, tudi malo vzvišen do vzhodnih sosedov. O konkretnih stvareh pa je rekel, da se morata Italija in Slovenija šele pogovoriti o odškodnini za ezulsko premoženje in o tem, kaj storiti z denarjem, ki ga je Slovenija vplačala na fiduciarni račun pri Dresdenski banki.
Italija se tudi v času levosredinske vlade, v kateri je bil Fassino najprej podtajnik, nato pa minister, ni zmenila za slovensko plačevanje dolga v skladu z rimskim sporazumom. Po mnenju večine poznavalcev med levo in desno sredino, ki bijeta srdit predvolilni boj, ni velikih razlik, ko gre za odnos do "izgubljenih ozemelj" vzhodno od sedanje italijansko-slovenske meje.
Tudi zakon o globalni zaščiti slovenske manjšine je tedanja levosredinska večina v parlamentu po dolgem medsebojnem prerekanju pripravljala tako dolgo, da ga je sicer izglasovala, potem pa ga ni niti poskušala uresničiti. Sedanja desnosredinska večina za kaj takega sploh ni pokazala pripravljenosti in je naredila vse, da je zakon ostal črka na papirju.
