Tiskane izdaje
Se lahko zgodi, da največji ciprski banki, Laiki in Bank of Cyprus, sploh ne bosta več odprli svojih vrat? Tako iz vrst finančnih ministrov območja evra kot iz ECB vsaj med vrsticami prihaja zastraševanje, da frankfurtski Eurotower ne bo v nedogled zagotavljal likvidnostne pomoči propadajočim ciprskim bankam, če v Nikoziji ne bo sprejet rešilni program. Navsezadnje, monetarne injekcije so namenjene bankam, ki so še solventne, in ne vrečam brez dna. Brez njih bi banke in država bankrotirali. V bitki za Ciper gre na nož.
Da je bila odločitev o delni zaplembi varčevalnih vlog, sprejeta za zasedanju evrske skupine v noči na soboto, napaka, ni več nobenega dvoma. Predvsem zato, ker se je Ciper raje odločil za vključitev množice majhnih varčevalcev (z načeloma zavarovanimi vlogami do 100.000 evrov), kot da bi drastično obdavčil manjšo skupino ruskih oligarhov in drugih bogatašev. S propadom nekoliko omiljenega rešilnega svežnja v ciprskem parlamentu, so se vpleteni odločili za finančno rusko ruleto.
Za reševalce evra je Ciper veliko manjši zalogaj, kot je bila, denimo, Grčija, saj so v igri razmeroma nizki zneski. Poleg tega je območje evra v triletnem boju z dolžniško krizo vzpostavilo mehanizme na čelu s skladom ESM , s katerimi se lahko postavi po robu širjenju krize. Tudi ECB po prihodu Maria Draghija razume svoje vlogo drugače in lahko priskoči na pomoč državam v stiski. »Naredili bomo vse nujno za ohranitev evra,« je znameniti Draghijev stavek, izrečen lani poleti. Odtlej za ECB ni več tabujev.
To je eden od razlogov, da se reševalci evri sploh nočejo spuščati v igrice s ciprskimi politiki in le postavljajo ostre zahteve. Sklicujoč se na argument, da bi preveliki rešilni sveženj povzročil nevzdržno zadolženost otoku, so zahtevali, da mora Ciper del programa financirati sam. Finančno in najbrž tudi materialno premoženje ljudi očitno ni več nedotakljiva svetinja. Grčija & Co. so trojki v sanacijskih programih obljubljale le pospešeno privatizacijo državnega premoženja in večje prihodke od davkov.
Tako je edinstveni program za Ciper obračun z njegovim poslovnim modelom in ne klasični dolgoročni sveženj, ki v zameno za pomoč zahteva dolgotrajno in boleče strukturno prilaganje z reformami, zniževanjem plač in zategovanjem pasu na vseh področjih. Zdravljenje traja več let in kot kažejo dosedanje izkušnje, se optimistični scenariji praviloma ne uresničijo. Tri leta po izbruhu grške krize so države v spirali zadolženosti, recesije, visoke brezposelnosti. Takšni programi za ciprski »pralni stroj« sploh ne morejo biti učinkoviti.
Še več, stranski učinek pomoči je izsuševanje ciprske davčne oaze, v kateri je jedro težav postal napihnjeni bančni sektor. In državi, ki je bila varno zatočišče za evropske utajevalce davkov ne bodo popuščali. Še zlasti v kontekstu nemške predvolilne bitke, v kateri se kanclerka Angela Merkel predstavlja kot steber obrambe davkoplačevalcev. Kako se bodo vpleteni rešili iz nastale godlje, je povsem nepredvidljivo. Gotovo pa je , da v prihodnje za države grešnice ne bo več veliko milosti.
