Tiskane izdaje
Prebivalci Manhattna so se v vseh teh desetletjih navadili, da pride zadnji teden septembra v mesto cirkus. Ne le da se zaradi množice voditeljev z vsega sveta promet v širši okolici svetovnega parlamenta zaustavi, kar se, po pravici povedano, v že tako povsem »zabasanem« metropolisu pretirano ne pozna, pač pa pravi spektakel običajno nastane okoli peščice prišlekov iz vrst ameriških sovražnikov, iz katerih domači, pa tudi drugi zahodni mediji naredijo prave zvezdnike splošne razprave generalne skupščine Združenih narodov, kakor se vsa ta reč uradno imenuje.
Tako so bile glavne medijske zgodbe v zadnjih dneh posvečene temu, kam je postavil svoj legendarni šotor libijski voditelj Moamer Gadafi, in silnim protestom lokalnih prebivalcev, ki jim je uspelo milijarderja Donalda Trumpa prepričati, da je nezaželenega »prijatelja teroristov« pregnal s svojega zemljišča. Drugi zvezdnik je bil venezuelski predsednik Hugo Chávez, ki je prišel v New York delat reklamo za novi film Južno od meje režiserja Oliverja Stona, dokumentarec o »prijateljskih« odnosih med režimoma v Washingtonu in Caracasu, v katerem igra glavno vlogo. Tretji je bil seveda domnevno ponovno izvoljeni predsednik Islamske republike Iran Mahmud Ahmadinedžad, ki je imel resne težave s pripravo sprejema, saj so ga metali iz vseh hotelov. Vplivni židovski lobiji so namreč hotelirjem zagrozili z bojkotom ali še hujšimi rečmi, če bi si drznili ponuditi gostoljubje zakrknjenemu zanikovalcu holokavsta.
Ob robu vseh teh velikih dogodkov se je v medijih pojavil celo ameriški predsednik Barack Obama, ki je letos prvič nastopil v »muzeju voščenih lutk«, kakor je pred leti generalno skupščino ZN poimenoval njegov predhodnik George Bush. In presenetljivo, o njegovem govoru smo mediji celo resno poročali. Čeprav se vsebina njegovega nastopa ni pretirano razlikovala od lanskega poslovilnega govora njegovega predhodnika, ki je prav tako poudarjal pomen mednarodnega sodelovanja in večnacionalnih organizacij, ki so »danes bolj potrebne kakor kdaj prej«, je bila glavna poanta novinarskih poročil in komentarjev ta, da je v Beli hiši zavel novi veter, ki da bo ZDA vrnil na pot sodelovanja z ZN. Nekaj podobnega so nekoč govorili o Obamovem demokratskem predhodniku Billu Clintonu, ki pa se je zelo kmalu naveličal pristnega sodelovanja z neučinkovitim združenjem mednarodnih birokratov in tako kot njegovi republikanski kolegi začel krojiti mednarodno politiko mimo njih.
Tisti pravi cirkuški zvezdniki takšne pozornosti niso bile deležne. O njihovih banalnih dogodivščinah so vsi poročali, s tistim, kar so prišli povedat občestvu svetovnih voditeljev, pa so zelo na hitro opravili. Pa čeprav bi bilo o besedah kakega Gadafija, četudi še tako razvlečenih in prevajalsko iznakaženih, dobro obveščati in razmišljati. Med drugim je govoril tudi o strukturnih problemih organizacije, o kateri v preambuli piše, da je združenje enakopravnih, njena ustanovna listina pa je zamrznila geopolitično razmerje sil po drugi svetovni vojni in nekaterim državam podelila status »bolj enakopravnih«. Je že res, da se je tudi on dotaknil teme o reformi varnostnega sveta, kar je postalo že tradicionalno in nikoli uresničeno vprašanje ZN, a njegovi pomisleki o predlogih, ki bi spet le nekaterim podelili vlogo »bolj enakopravnih«, so bili tehtni.
Mogoče pa to, da je zahodna javnost njegov nastop vzela vsaj tako resno kot strukturne probleme ZN, ni slabo. Radikalne spremembe takšnih mastodontov so namreč mogoče le po velikih globalnih katastrofah.
Iz tiskane izdaje sobotnega Dela.
