Tiskane izdaje
Socialdemokratski kanclerski kandidat Frank-Walter Steinmeier, ki so ga časopisni komentatorji in analitiki bolj ali manj že »odpisali«, je na začetku tedna poskušal strankarski politični motor zagnati z ambicioznim projektom na več kot šestdesetih straneh, poimenovanim Načrt za Nemčijo. Z njim naj bi spodbudili novi začetek socialnega tržnega gospodarstva, kakršnega so v Zahodni Nemčiji zasnovali v desetletjih po vojni in je dolga leta zagotavljal socialno stabilnost države. Obljubil je štiri milijone novih delovnih mest in polno zaposlenost do leta 2020. Vsaka druga nova služba naj bi bila v industriji, zlasti na področju zelene tehnologije, saj da je Nemčija v najboljšem položaju za oskrbo sveta z energijsko varčnimi izdelki in stroji. Če bi Steinmeier postal zvezni kancler, bi Nemčija postala »Silicijeva dolina okoljevarstvene industrijske proizvodnje«.
Med političnimi tekmeci je Steinmeierjev načrt povzročil predvsem veliko posmeha, češ da Nemčija takšnih načrtov v slogu planskega gospodarstva ne potrebuje. Poleg tega se mora spoprijemati z očitkom, da je obljubljanje »Nemčije brez brezposelnosti« neodgovorno prodajanje iluzij. Komentatorju Frankfurter Allgemeine Zeitung se zdijo takšni predlogi posebno nesprejemljivi, ker temeljijo na predpostavki, da politika bolje kakor milijoni udeležencev na trgu razume, kaj deluje v svobodni konkurenci. A očitno je, da bo v letu, ko bo Nemčija doživela največji gospodarski padec po vojni in ko bo brezposelnost začela strmo naraščati, razprava o delovnih mestih prihodnosti, ki bodo ostala v Nemčiji kljub pritisku globalizacije in cenejšega dela, denimo na Kitajskem, ena od ključnih političnih in gospodarskih tem.
Socialdemokrati kot najstarejša nemška stranka z več kot 140 leti tradicije so veljali za stranko delavstva s posluhom za socialno državo. Zlasti v obdobju kanclerja Gerharda Schröderja in njegovih prelomnih reform (razumljenih predvsem kot krčenje socialne države in delavskih pravic), s katerimi se je Nemčija prilagodila izzivom novega časa, so mnogi volivci obrnili hrbet SPD. Na drugi strani se je okrepila Levica, ki naj bi s populistično retoriko in obljubljanjem vrnitve v nekdanje »zlate čase« dobila okrog deset odstotkov glasov. Ni čudno, da tradicionalni zavezniki SPD, kakršen je veliki sindikat IG Metall, svojemu članstvu pred volitvami nočejo več svetovati, naj volijo socialdemokrate. Ne glede na Steinmeierejeve sanje o Nemčiji brez brezposelnih socialdemokrati še vedno občutijo posledice Schröderjevih uspešnih, a za njihovo volilno bazo bolečih in težko prebavljivih reform. Njihovo razglašanje socialne občutljivosti ima načeto verodostojnost.
Tako konservativci Angele Merkel bolj ali manj sproščeno čakajo na volilno nedeljo 27. septembra, saj doslej ni bilo nobenega znamenja, da ima SPD v rokah čudežno orožje, ki bi razmerje sil postavilo na glavo. Javnomnenjske raziskave napovedujejo CDU/CSU več kot desetodstotni naskok pred SPD. Poleg tega socialdemokrate spremljajo neugodni spodrsljaji, kakršen je afera zdravstvene ministrice Ulle Schmidt, ki si je na počitnice v Španijo naročila službeni avto.
Tudi nemški volivci so po raziskavah zadovoljni s pragmatično kanclerko Merklovo. »Kriznemu menedžmentu« velike koalicije sicer zaupajo, toda od njega ima veliko več koristi konservativni tabor. Iz socialdemokratskih krogov pa prihajajo namigi, da njihov cilj sploh ni več zmaga, ampak zgolj preprečiti navezo konservativcev z njihovimi tradicionalnimi zavezniki, tržnoradikalnimi liberalci (FDP). To bi bila edina pot, da SPD z oblikovanjem še ene velike koalicije obstane v vladi. Čeprav se niti v konservativnem tisku ne izogibajo ugotovitvi, da je Steinmeier kot zunanji minister in nekdanji vodja Schröderjevega kanclerkinega urada izvrstno pripravljen za položaj kanclerja, lahko SPD v današnjem političnem položaju pred gladkim porazom reši le še čudež.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
