Damask v pričakovanju začetka bombardiranja

Le še vprašanje časa je, kdaj bo mednarodna koalicija, v kateri bodo imele glavno vlogo Združene države, Velika Britanija in Francija, sprožila letalski »kaznovalni pohod« na režimske cilje v Siriji. Za napad, ki bi lahko zanetil ogenj (ne)predstavljivih razsežnosti, je vse pripravljeno.

Kot kaže, bo do mednarodnega vojaškega posredovanja v Siriji prišlo ne glede na to, ali bo Veliki Britaniji­ na izrednem zasedanju varnostnega sveta Združenih narodov uspelo dobiti podporo za predlog resolucije, ki naj bi – po libijskem zgledu pred dvema letoma in pol – vseboval možnost letalskih napadov na režimske vojaške cilje in uveljavitev območja prepovedi letenja. Britanski poskus pridobivanja »širše mednarodne podpore« je namreč le taktična poteza, saj je že vnaprej jasno, da bosta Rusija in Kitajska z uporabo pravice veta zavrnili kakršnokoli obliko obračunavanja s sirskim režimom, ki mu tesno stojita ob strani. Ker pot skozi palačo Združenih narodov – kot se to zelo rado zgodi – ne bo pripeljala do »cilja«, se bo koalicija, ki zdaj šteje več kot trideset držav, skoraj gotovo odločila za posredovanje brez odobritve ZN – tako kot v primeru napada zveze Nato na Zvezno republiko Jugoslavijo ­spomladi 1999.

Ključni akterji koalicije se tega ne trudijo skrivati. Američani, Britanci in Francozi so se očitno že odločili posredovati. To jasno kažejo tudi »premiki sil« in izjave vodilnih politikov, ki so sami sebe izključili iz sicer nikoli zares intenzivnega diplomatskega procesa. Pripadniki sirske opozicije, ki se seveda veselijo morebitnega vojaškega posredovanja zoper »sovražni režim«, so v torek sporočili, da so jim določene države obljubile, da bodo prvi letalski napadi že čez »nekaj dni«.

Za zdaj so pri »vojnih napovedih« še vedno najbolj glasni Francozi, ki so – na to ne gre pozabiti – svoje grožnje z vojaškim posegom v veliki želji po vrnitvi na svetovni geostrateški zemljevid v zadnjih dveh letih in pol učinkovito udejanjili – spomnimo se na Libijo in predvsem Mali. »Francija je pripravljena kaznovati tiste, ki so se odločili zapliniti nedolžne,« je izjavil francoski predsednik François Hollande, ameriški podpredsednik Joe Biden pa je že v torek izjavil, da ni več dvoma, da je sirski režim prejšnji teden uporabil kemično orožje in mora zaradi tega »odgovarjati«. Biden pri tem ni govoril o dokazu, so pa iz Washingtona prišli indici, da bodo Združene države že danes predstavile svoje dokazno gradivo o sirski »uporabi orožja za množično uničevanje«.

V vplivni ameriški zunanjepolitični reviji Foreign Policy so sicer v torek zapisali, da so ameriški obveščevalci prejšnji teden prestregli »paničen klic« s sirskega obrambnega ministrstva poveljniku enot za kemično orožje. Toda, kot vse kaže, klica niso prestregli Američani, temveč – tako trdijo novinarji nemške revije Focus – posebna obveščevalna skupina izraelske vojske, poimenovana 8200, ki ima izjemno bogate izkušnje z intenzivnim prisluškovanjem v Siriji. Izraelci naj bi potem ta »ključni dokaz« nemudoma posredovali Američanom, kar so med vrsticami potrdili tudi pripadniki Mosada.

Verbalna igra

Takšno – parcialno in neresno – dokazovanje v kontekstu ameriških izmišljotin o iraški posesti orožja za množično uničevanje samo stopnjuje dvome o smiselnosti mednarodnega vojaškega posega proti režimu predsednika Bašarja al Asada. Inšpektorji ZN, ki so v ponedeljek obiskali le eno izmed prizorišč uradno še vedno »domnevnega« napada s kemičnim orožjem, kjer so vzeli vzorce tkiv – kot da stotine mrtvih in tisoče ranjenih ne govori dovolj na glas o gnusnem vojnem zločinu! –, so danes sporočili, da do zdaj zbrani dokazi »nakazujejo, da je šlo za uporabo kemičnega orožja«.

A to je le še verbalna igra, v kateri ni prostora za trpljenje sirskih civilistov. Če je mednarodna skupnost naredila tako rekoč vse, kar je v njeni moči, da je sirski konflikt na krilih krvoločnega predsednika Asada spremenila v najbolj krvavo vojno našega časa, je dve leti in pol po začetku upora proti režimu naravnost šokantno, da zahodne države, ki se nikoli niso zares postavile na stran sekularnih upornikov in so jih s tem porinile v naročje islamskih skrajnežev, danes govorijo o »moralni nesprejemljivosti«. In to taiste, ki so v imenu izvoza demokracije in »boja proti terorizmu« napadle Irak in Afganistan. Zakaj, denimo, zahod upornikov ni dobro oborožil in je to »umazano delo« prepustil Saudski Arabiji, Katarju in turškim obveščevalnim službam? Nekaj je nedvomno treba storiti. Asada in njegove morilske milice je treba kaznovati. A za kaj takega mora imeti tisti, ki kaznuje, vsaj približno čiste roke. Drugače je mednarodno posredovanje vnaprej obsojeno na neuspeh. In (predvsem) na dolgoročne in regionalne posledice, zaradi katerih bodo tudi Rusi in Kitajci svojo retoriko skoraj gotovo začeli prevajati v »konkretna dejanja«. Je diplomacija res umrla?