Današnja ideologija je dezorientacija

Francoski filozof svetovnega slovesa Alain Badiou je bil poleg slovenskega filozofa Slavoja Žižka ključna oseba pri snovanju tridnevne konference o ideji komunizma, ki je prejšnji konec tedna potekala na Birkbeck Institute for the Humanities v Londonu. Žižek je poudaril, da so prav Badioujeve male sive celice pripeljale do tega neortodoksnega in odmevnega dogodka. Očeta filozofije Parmenida, kot ga je še poimenoval, smo za pogovor ujeli, preden je odletel nazaj v Pariz, kjer predava na Collège International de Philosophie in je častni profesor na oddelku za filozofijo na znameniti École Normale Supérieure.

V svojem predavanju ste o ideji komunizma govorili kot o ideji, ki ustvari prostor za možnost možnosti. Ideja komunizma tako trasira pot za dogodek, ki ga pojmujete kot radikalen prelom z obstoječim. Ali lahko v današnji družbenopolitični konstelaciji prepoznate kakšno politično gibanje ali akcijo, ki bi naznanjala dogodek?

Natančneje rečeno, gre za to, da dogodek kot tak ustvari možnost možnosti in da je ideja komunizma danes ideja možnosti dogodka. Komunistična ideja je tako možnost možnosti možnosti dogodka, a to zveni zelo abstraktno. Če poskusim precizirati, je komunistična ideja prezentacija možnosti dogodka v formi dejstva, v formi nečesa vidnega. Na konferenci je nekdo kot primer komunistične ideje izpostavil Eva Moralesa v Boliviji. Kako lahko to razumemo? Ali Morales v Boliviji res izvaja komunistično politiko? Tega ne vemo, a strinjam se, da je potrebno idejo komunizma prezentirati ali jo izpostaviti. Vlada Moralesa v Boliviji je zgodovinsko dejstvo. Če gre pri njej za dogodek, ne vemo, saj ga vselej lahko prepoznamo šele v retrospektivi, za nazaj, v njegovih posledicah. Morda v tem konkretnem primeru ne gre za dogodek, je pa prezentacija možnega dogodka v formi dejstva. Še drugače, v okviru komunistične ideje je jasno, da šele dogodek odloči o novi možnosti. Dogodek lahko anticipiramo in smo nanj pripravljeni tako, da v konkretni situaciji za določen del ali dele rečemo, da za nas predstavljajo možnost komunističnega dogodka v polnem pomenu te besede in smo torej v določenem trenutku pripravljeni na prihod nove politične resnice.

Zdi se, da je veliko ljudi na konferenci pričakovalo, da bo od vas filozofov dobilo recept ali formulo za revolucijo ali konkretno politično akcijo. Toda vaše predavanje in tudi nekatera druga so bila namenjena afirmaciji same filozofske misli. Je, kot je dejal Marx, naloga filozofa spreminjati svet ali je enako pomembno spremembo tudi misliti?

Danes je zaradi vrste vzrokov, ki smo jih izpostavili med konferenco, zelo težko formulirati komunistično hipotezo znotraj konkretnega političnega izkustva. Znotraj konkretnega političnega izkustva se gibljemo v okviru ideje emancipacije, nove svobode, distance do države ipd. To sicer popolnoma razumem, ker je bil komunizem v preteklosti ime za politike, ki niso bile ravno uspešne. Danes je partikularna naloga nekaterih filozofov, da predstavijo možnost debate o komunistični hipotezi. Ni neobičajno, da filozofija, kadar je politična situacija tako zamegljena, predlaga nekaj novega, povezanega s komunistično hipotezo. A to ne izhaja iz političnega eksperimentiranja, ampak iz same filozofije. Filozofija danes ponuja to možnost. Na konferenci nisem bil presenečen nad številom udeleženih filozofov, ampak nad številom poslušalcev. To je bilo zares zanimivo.

Če govoriva o filozofiji in njenih nalogah, je presenetljivo, da je vaša knjiga Ime česa je Sarkozy?, v kateri podate kritiko politike, ki jo zastopa francoski predsednik, postala velika uspešnica v Franciji pa tudi drugod. To je verjetno eden od načinov, kako filozofija intervenira v dnevno politiko. Ali na svetovnem političnem zemljevidu vidite še kakšen dogodek, ki bi terjal takšno filozofsko intervencijo? Je to po vašem izvolitev Baracka Obame za predsednika ZDA?

Mislim, da obstaja nov interes za radikalno filozofijo, kamor umeščajo tudi mene, čeprav te oznake, po pravici rečeno, ne razumem najbolje. Danes zanjo obstaja interes, po mojem zato, ker konkretna situacija zbuja veliko zmedo, ker med ljudmi vlada velika dezorientacija; ne zgolj v polju politike, ampak tudi v bolj splošnem polju eksistence. V času hladne vojne, ko smo imeli dve strani, kapitalistično in socialistično, je bila struktura sveta jasna. Danes ni več. Če je filozofija kaj, je prav gotovo predlog nove orientacije eksistence. Radikalni filozofi zastopajo tezo, da nove orientacije ne moremo najti v svetu, takšnem kot je, znotraj dominantne ideologije. Trenutna ideologija je namreč natanko sama dezorientacija. To lahko vidimo povsod; tudi mediji pripomorejo k tej dezorientaciji. Moramo predlagati nov koncept, nove reference. Knjiga o Sarkozyju je zelo konkretna, Sarkozy namreč ne zadeva večnih vprašanj (smeh). Uspešna pa je bila, ker so jo ljudje razumeli kot odgovor na to dezorientacijo. A Sarkozy v resnici ni tema knjige; zame je bil pravzaprav izgovor za pretres trenutne situacije. Mislim, da je analiza, ki jo predlagava z Žižkom in še nekaterimi drugimi, analiza politične situacije, a z vidika vprašanja orientacije eksistence politike.

Vaša knjiga o Sarkozyju se na trenutke bere kot manifest. Manifest je tudi sicer pogosta tema v vaših delih, pa tudi sami ste pred mnogimi leti napisali manifest za filozofijo in nedavno še enega. Kaj je za vas v manifestih tako privlačnega, da pišete o njih in da jih sami pišete?

Forma manifesta je sodobna forma, in sicer zaradi situacije, v kateri smo. V običajni situaciji razmišljamo o tem, da bomo nekaj nadaljevali. Ko sem bil mlad, sem, denimo, hotel nadaljevati Sartrovo delo. Tu je šlo za idejo nadaljevanja, za nadaljevanje dela neke ključne reference. Danes imamo idejo, da je treba nekaj začeti na novo. Ta naloga nam je naložena. Ljudem moramo reči, da se ne da nadaljevati s svetom, takšnim kot je, da ne morejo nadaljevati z eksistenco, takšno kot je. Ne da se predlagati zgolj nove forme orientacije tega, kar že obstaja. Soočeni smo z globalno dezorientacijo, zato moramo začeti na novo - in za ta začetek je manifest primerna forma. Tudi pri Marxu je bilo tako. Zakaj manifest za komunistično stranko? Ker je bil komunizem tedaj na absolutnem začetku in je komunistična stranka za to, da bi se sploh vzpostavila, potrebovala manifest. Namen manifesta je ustvariti ne povsem novo situacijo, ampak točko novega začetka.

Če se vrneva h konferenci, je bilo pričakovati več konfrontacij, denimo, med vami in Tonijem Negrijem. V svojih delih polemizirate z njim, ne strinjate se z njegovimi koncepti in v antiglobalizacijskih gibanjih, ki jim Negri pripisuje veliko težo, ne vidite neke obetajoče politične sile.

Z Negrijem se absolutno ne strinjam, in sicer glede cele vrste stvari. Ampak konference si nisem zamislil kot polemike. Moja ideja je bila, da je treba s predavatelji, ki se ne strinjajo z menoj in s katerimi smo sicer v polemiki, izpostaviti enotnost, ne pa razdor in ločitev. V debatah znam biti zelo oster, a tokrat se mi je zdelo zelo pomembno, da nekaj filozofov, za katere vsi vedo, da se med seboj ne strinjajo - ne zgolj na politični, ampak tudi na filozofski ravni -, pride skupaj in nekaj pove o komunizmu, ne da bi hoteli premagati drug drugega. To je naša zmaga.

Kant je dejal, da je filozofija bojno polje. Filozofija je res zelo zanimivo bojno polje, a predstava filozofov, ki si nenehno nasprotujejo, je obenem zelo stereotipna. Hočem izpostaviti novo idejo glede razmerja filozofije in politike, želim artikulirati, kaj natanko je ideja komunizma, kako jo lahko razumemo danes. Enotnosti na konferenci ne bi mogli doseči z nasprotovanji med Negrijem in mano, med Žižkom in Negrijem ali med Žižkom in menoj itd. Saj beremo knjige in smo seznanjeni z vsemi temi polemikami. Novost je bila ravno v skupni poziciji in ne v polemiki. Na začetku konference sem dejal, da komunizem zame, za Rancièrja, Negrija in druge nima istega pomena, a dejstvo je, da vsi ti filozofi komunizem jemljejo v pozitivnem smislu. In to je res velika sprememba. Pred tem je bil komunizem kriminalizirana beseda, danes pa najpomembnejši filozofi na svetu skupaj izjavljajo, da je komunizem zanje pomemben. To je dosežek. Za nasprotovanja bo čas kasneje.

Različni filozofi na konferenci različno pojmujete komunizem, drugače razumete tudi državo in njen status. Negri v državi vidi nasprotnika, Žižek zagovarja demontažo države iz nje same, vi zagovarjate distanco do države. Verjetno se strinjate, da je danes za navadnega človeka nezamisljivo živeti v svetu brez države?

V 19. stoletju je bila ideja družbe brez države nekaj običajnega. Mnogo ljudi je prepoznalo patološko naravo države. Zakaj si je dve stoletji kasneje tako nemogoče zamisliti družbo brez države? To je pravo vprašanje. Država je bila absolutno prisotna v celotnem 19. stoletju, najslabše mesto v zgodovini pa po mojem zasedajo socialistične države v prejšnjem stoletju. Vse klasične revolucije v zadnjem stoletju so ustvarile nove države in ne njeno demontažo. Šlo je za ogromne države, zelo avtokratske, celo teroristične, ne pa za proces umika države. Imamo celo stoletje političnega izkustva opozicije državi, bodisi socialistični, kapitalistični ali neokolonialistični. Znova je treba vzpostaviti idejo - ne absolutnega izginotja države, saj ne vemo, kaj to je -, ampak idejo, da lahko začnemo politični proces, ne da bi bili nemudoma soočeni z vprašanjem moči. Vprašanje države je pomembno, ker pri njej ne gre le za različne oblike moči, ampak tudi za kapitalistično ekonomijo, medije itd. A ponavljam: poanta ni tem, da si želimo živeti zunaj države, temveč da lahko začnemo politični proces, ne da bi bil ta takoj ujet v vprašanja moči. Od tod lahko nadaljujemo.

Dogodek, zelo pomemben koncept v vašem delu, je povezan tudi s procesi resnice. Navajate štiri procese resnice: znanost, politiko, umetnost in ljubezen. Dogodek v vsakem od naštetih polj ustvari resnico, ki pripada temu določenemu polju. Toda ali ne bi mogli določene umetniške akcije, denimo umetniška avantgardistična gibanja, videti tudi kot politični dogodek? Ali umetniški dogodek ne more zaznamovati tudi drugih polj? Kako razločujte različne procese resnice?

To je pomembno in težko vprašanje. Gre namreč za vprašanje razmerja različnih tipov resnice, procesov resnice. Nekajkrat sem predaval o tem, da danes obstajajo politične konsekvence umetniških kreacij. V umetniškem polju lahko artikuliramo tudi vprašanje države, seveda alegorično. Državo lahko v polju umetnosti vidimo kot reprezentativno funkcijo umetnosti. Tu ne gre za mimezis, za posnemanje, temveč za reprezentativno funkcijo. Kreativni momenti sodobne umetnosti, kot jih lahko prepoznamo v performansu, instalaciji, body artu in mnogih drugih oblikah, segajo onkraj reprezentativne funkcije in lahko rečemo, da gredo tudi v smeri nove politične vizije. Ta je seveda nejasna, a to se mi ne zdi problematično. Obstaja torej resna možnost, da ima umetniški dogodek konsekvence pri konstruiranju nove politične zavesti.

Več preberite v Sobotni prilogi Dela