Večina si težko predstavlja, kako pogosto se spolno nasilje še vedno uporablja kot orodje vojne. A niti najboljša predstava največkrat ne more zaobjeti grozodejstev, ki se odvijajo v najbolj nemirnih in napol pozabljenih delih sveta. Lansko poročilo nevladne organizacije Human Rights Watch o spolnem nasilju nad pripadnicami muslimanske manjšine Rohingja vsebuje grozljive podrobnosti in pričevanja žrtev najhujših vojnih zločinov, ki so jih brez kakršnih koli posledic med kampanjo etničnega čiščenja na jugozahodu Mjanmara zagrešili pripadniki tamkajšnje vojske. Predstavlja neprijetno, a nujno branje za razumevanje razsežnosti problema, o katerem slišimo in vemo premalo.
Doseganje pravice za žrtve
Letošnja dobitnika Nobelove nagrade za mir sta med tistimi, ki so v zadnjih letih storili največ zato, da bi se ga začeli bolje zavedati. Desetletje po tem, ko je varnostni svet Združenih narodov uporabo spolnega nasilja kot orožja vojne proglasil tako za vojni zločin kot grožnjo mednarodnemu miru in varnosti, je Nobelova nagrada odšla v roke Denisa Mukwegeja in Nadje Murad, ki sta po besedah predstavnikov Nobelovega odbora »tvegala svoji življenji zato, da sta se pogumno borila proti vojnim zločinom in dosegala pravico za njihove žrtve«.
Odbor je Mukwegeja, kongovskega ginekologa, opisal kot nacionalni in mednarodni simbol boja za končanje spolnega nasilja v vojnah, ki je v svoji kliniki v vzhodnem Kongu pomagal več kot 50.000 žrtvam posilstev, tako da jih je rehabilitiral in jim s pomočjo psihološke ter socioekonomske pomoči omogočil nadaljevanje njihovega življenja. »O njegovih dolgotrajnih, nesebičnih prizadevanjih ni mogoče pretiravati. Vseskozi je obsojal nekaznovanje množičnih posilstev in kritiziral kongovsko vlado ter druge države, ker niso storile dovolj za končanje spolnega nasilja kot strategije in orodja v vojni,« je zapisal nobelov odbor.
Mukwege si bo nagrado razdelil z Nadio Murad, članico jazidske manjšine v Iraku, ki je bila sama žrtev spolnega nasilja, potem ko so jo leta 2004 skupaj z več sto prebivalkami njene vasi v iraški provinci Sindžar ugrabili pripadniki skrajne skupine Islamska država in jo prodali v spolno suženjstvo. Nadji je po trimesečni nočni mori, med katero je posilstvo po njenih besedah postalo del vsakdana, uspelo pobegniti. Kasneje se je odločila, da odkrito in pred očmi celega sveta spregovori o vsem, kar je doživela in pretrpela, s čimer je po mnenju Nobelovega odbora pokazala izjemen pogum. Leta 2016 je med govorom v evropskem parlamentu pozvala k mednarodnemu sodnemu pregonu zločinov pripadnikov Islamske države. Ambasadorka dobre volje ZN za žrtev trgovine z ljudmi danes živi v Nemčiji.
Dolgo spregledan kandidat
Kongovski zdravnik je skoraj desetletje preživel v ožjem krogu nominirancev za Nobelovo nagrado. Tako zanj kot za Nadio Murad je nagrada najnovejše v vrsti pomembnih mednarodnih priznanj, ki sta jih prejela za svoje dosežke. Med drugim sta bila oba pred leti prejemnika nagrade Saharov za svobodo misli. Predstavnikom Nobelovega odbora pred razglasitvijo prejemnikov ni uspelo stopiti v stik z nobenim od njiju in jima osebno sporočiti veselo novico. Posledično sta za svoj uspeh izvedela skupaj z ostalim svetom. Mukwege je novico izvedel medtem, ko je v svoji kliniki v Kongu že drugič v 24 urah stal za operacijsko mizo. »Okoli mene je začel nastajati šum. Nenadoma je vstopilo nekaj ljudi in mi povedalo, kaj se je zgodilo,« je povedal v intervjuju za norveške medije. Nagrado je posvetil vsem ženskam žrtvam spolnega nasilja.
Letošnji izbor prejemnikov Nobelove nagrade za mir je v nasprotju s prejšnjimi leti naletel na izjemno pozitiven odziv. Odločitev odbora je bila deležna tako rekoč univerzalnega odobravanja, tudi zaradi učinka, ki ga bo imela na ozaveščenost o razširjenosti spolnega nasilja v oboroženih konfliktih. »Nobelov odbor je končno osvetlil problem spolnega nasilja v vojni, žrtve katerega so v največji meri ženske in otroci,« je poudaril Jan Egeland, generalni sekretar Norveškega odbora za begunce. Nagrada bo po njegovih besedah spodbudila delo z žrtvami zločinov, ki so v vojnah bistveno bolj pogosti, kot se ljudje zavedajo.
»Težko je zamisliti dva bolj zaslužna dobitnika Nobelove nagrade za mir, kot sta Nadia Murad in Denis Mukwege,« se je na njun izbor odzvala visoka komisarka ZN za človekove pravice Michelle Bachelet. »Borila sta se za priznanje bolečine, ki so jo ženske trpele skozi spolno nasilje in za vrnitev njihovega dostojanstva. Potrebujemo več ljudi, ki se bodo tako kot vidva postavili za pravice žensk, manjšin, za pravice vseh.«