Tiskane izdaje
Ameriška administracija je v dogodke v BiH posegla razmeroma pozno, njen prvi večji uspeh pa je bil washingtonski sporazum, ki je končal bošnjaško-hrvaški konflikt in v resnici ustanovil Federacijo BiH. Hrvaška je v sporazum privolila, saj ji je Clinton zagrozil z izolacijo in sankcijami ter med vrsticami odrekel podporo pri morebitni osvoboditvi zasedenih območij. To je ZDA in Natu omogočilo, da se osredotočijo na pomoč Sarajevu. Natov ultimat, s katerim so zagrozili z bombardiranjem in zahtevali umik težkega orožja s položajev okoli Sarajeva, so preprečili Rusi z razporeditvijo svojih mirovnih sil, ki je pomenila tudi umik težkega orožja. Toda srbske sile so imele v načrtu drugo tarčo: Goražde. Napadi na to enklavo so sprožili prvi letalski napad sil zavezništva v zgodovini, odgovor pa bile ugrabitve pripadnikov OZN. Sledil je nov ultimat iz ZDA, od koder so sporočili: »Dovolj je!«. Avgusta 1995, tri mesece po zločinu v Srebrenici, se je začela bombna akcija Nata, Hrvaška pa je sprožila operacijo Nevihta.
Milošević, avtor vojne, se je takrat že zavedal, da se lahko zgodba slabo konča, zato je še naprej igral vlogo »mirovnika« in ni mu preostalo drugega, kakor da pokori Ratka Mladića in Radovana Karadžića, ki sta počasi uhajala z vajeti. Pričanja tedanjih akterjev za BBC, tako Miloševića kakor tudi črnogorskega predsednika Momirja Bulatovića, kažejo, da se je srbsko-črnogorski vrh zavedal, da lahko z vojno pridobljeno kaj kmalu izgubi. Z grožnjami, da bodo odrezali Republiko srbsko od matice, sta dobila Milošević in Bulatović pooblastilo, da se lahko pogajata v imenu bosanskih Srbov. Bombardiranje se je končalo, težko orožje okoli Sarajeva je bilo umaknjeno, ZDA pa so morale le še prepričati Izetbegovića, naj ustavi uspešne vojne operacije, ki so jih izvajali s Hrvati. Tuđman je v ustavitev privolil, saj se je bal vse večje moči bošnjaških sil, naposled je privolil tudi Izetbegović, ki se je zavedal, da bi nadaljevanje ofenzive vodilo v izolacijo. Privolil je v premirje in zahteval takojšnje odprtje Sarajeva.
»Zaslužili ste si Sarajevo«
Izetbegović je takrat že vedel, da vodi Dayton k razdelitvi države. Pogajanja so deset dni potekala brez vsakršnega uspeha, potem pa se je zgodil prvi premik, ko je Milošević privolil v povezavo enklave Goražde s Federacijo BiH z mednarodno varovano cesto. »To smo počeli do dveh zjutraj in medtem popili veliko alkohola,« je pozneje dejal ameriški diplomat Richard Holbrooke, glavni arhitekt mirovnega sporazuma. Dosežen je bil tudi dogovor, da bo država razdeljena na dve entiteti, bošnjaško-hrvaška stran bi dobila 51 odstotkov ozemlja, srbska 49. Toda pogajanja so se še zapletala. Izetbegović je zahteval, naj vse sarajevske občine pripadejo Federaciji BiH, in Milošević je privolil s presenetljivimi besedami: »Zaslužili ste si Sarajevo, ker ste se borili zanj. Tisti strahopetci so vas ubijali s hribov.« V zameno je zahteval Brčko, kraj, kjer sta se povezovala zahodni in vzhodni del Republike srbske.
Pogajanja so se končala, ko so se dogovorili, da bo RS pripadel še del ozemlja, ki so ga pred konferenco zasedle hrvaške in bošnjaške sile. Kakor je pripovedoval Holbrooke, se je že začelo proslavljanje, ko se je nekdo spomnil, da so pozabili na Hrvate. Poklicali so hrvaškega zunanjega ministra Mateja Granića in ta je pobesnel: »Rekel sem jim: nemogoče, nemogoče. Obstaja 0,0 odstotka možnosti, da predsednik Tuđman privoli v to.« Posredoval je Clinton in ko je še Milošević privolil v to, da bo o Brčkem odločala mednarodna arbitraža, se je propadla konferenca v nekaj urah spremenila v dogovor.
Določbe sporazuma so znane: BiH je ostala enotna, priznala jo je ZRJ, sestavljata jo dva dela, RS je dobila enklavi Srebrenico in Žepo, Federacija BiH koridor do Goražda, skupna država pa centralne organe oblasti. Volitve so napovedali za leto 1996, predvideli vrnitev beguncev, izpustitev ujetnikov, odpravo sankcij in zamenjavo enot OZN Unprofor z mednarodnimi enotami Ifor pod poveljstvom Nata.
Tako kratko malo ne gre
Čeprav je daytonski sporazum prinesel najbolj dragoceno, konec vojne, pa še zdaleč ni pomenil konca težav za BiH. Petnajst let po podpisu sporazuma država, tudi zaradi njega, še vedno stopica na mestu in je še naprej žrtev nacionalističnih politik in strank. »Težava je že sama administrativna razdelitev države, ki je, petnajst let po daytonskem sporazumu, katastrofalna. Težava pa ni samo v tem, takšnih in drugačnih administrativnih razdelitev je po svetu, kolikor hočete – ta razdelitev je povsem nesimetrična v političnem smislu. Imamo Republiko srbsko, ki je, to se zdaj lepo vidi, rigidna nacionalna država Srbov. Imamo Federacijo BiH, ki naj bi bila nekaj povsem nasprotnega. Federacija kantonov, federacija dveh narodov. To kratko malo ne deluje,« nam je med nedavnim obiskom v BiH pojasnil kolumnist tednika Dani in pisatelj Ivan Lovrenović. Sprememb v kratkem ne vidi: »V državi sami sprememb ni mogoče izvesti, ker bi to pomenilo, grobo rečeno, da se morajo Srbi v RS odreči stopnje avtonomije, ki jo imajo. Tega pa ni mogoče pričakovati. Vse upanje se zato prenaša na mednarodno skupnost, ki je sicer tudi naredila 'dizajn' BiH, vsi pa vedo, da v tej skupnosti ni nikogar, prav nikogar, ki bi se s tem sploh ukvarjal in ki se mu zdi to pomembno,« sodi Lovrenović.
Daytonski prisilni jopič
»Različni koncepti glede ureditve države se med seboj izključujejo in ti ji preprečujejo, da naredi korak naprej in tudi proti EU,« pravi analitičarka Tanja Topić iz banjaluškega urada Friedrich Ebert Stiftung. Od mednarodne skupnosti ne pričaku je veliko. »Vsi pričakujejo čudežno rešitev, toda vtis je, da mednarodna skupnost sama ne ve, kaj naj naredi z BiH, in da nima enotne vizije in strategije, domači akterji pa ne kažejo politične volje niti ne iščejo rešitev za prihodnost države,« pojasnjuje Topićeva. Dodaja, da je daytonski sporazum v resnici zacementiral etnično razdelitev države in BiH oblekel v prisilni jopič.
Že pred časom je spodletel poskus ustavnih sprememb, dogovarjanje o prihodnosti je zamrlo. Zahteve so sicer znane: Srbi zahtevajo brezpogojno ohranitev RS, Hrvatje težijo k tretji entiteti, Bošnjaki pa so se tiho odrekli vztrajanju pri ustavnih spremembah. Tudi letošnje volitve niso prinesle ničesar, kar bi lahko napovedovalo, da bodo predstavniki vseh treh narodov v bližnji prihodnosti z medsebojnim dogovorom – na to računa mednarodna skupnost – določili prihodnost države.
Čeprav je bilo v 15 letih doseženih nekaj pomembnih premikov, od podpisa stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z EU, schengenskih olajšav, odstranitve škodljivih politikov in zakonodaje do sojenja vojnim zločincem, pa daytonski sporazum in nezmožnost elit za dogovor ovira pot države v evro-atlantske povezave. V BiH boste poleg zelo slabih gospodarskih razmer našli še na stotine dejavnikov, ki onemogočajo korak naprej. Zato bo država, po skoraj enotnem mnenju opazovalcev dogajanja, še dolgo živela v daytonskem prisilnem jopiču.
