Demokrati hitijo prepočasi

Evropsko usmerjene stranke so lani tesno zmagale na volitvah v Srbiji tudi zato, ker je bilo za mednarodno skupnost nesprejemljivo, da bi oblast prevzeli radikalci. Cena je bila široka vladna koalicija, ki izhaja iz različnih temeljnih izhodišč, tako da vlada Mirka Cvetkovića ne more definirati novih in jasnih pravil igre ter jih izpeljati v praksi. Čeprav je proračun spravila pod streho, je jasno, da tudi zaradi globalne ekonomske krize ne bo uresničila predvolilnih obljub o visoki letni rast BDP in dvesto tisoč novih delovnih mestih.

Črka na papirju bo ostala tudi obljubljeni dvig življenjskega standarda prebivalstva in zmanjšanje regionalnih in socialnih razlik. Velik problem je administrativna neučinkovitost vlade, ministri pa ravnajo po že ustaljeni praksi in za svoje delo ne odgovarjajo premieru, ampak voditeljem svojih strank. Sporna se zdi tudi aktivna vloga predsednika države Borisa Tadića, ker se predsedniška pisarna v očeh javnosti spreminja v vladno palačo in spodkopava avtoriteto vlade.

V tej luči ne preseneča, da v Srbiji že preigravajo scenarije, kaj bi se zgodilo, če razpade vladna koalicija, in kakšne možnosti bi imela na izrednih volitvah vladajoča Demokratska stranka (DS). Če kaže verjeti namigom, je DS razdeljena na frakcije, kar jo lahko, tudi če bo zdržala na oblasti do konca mandata, pripelje v podobno usodo, kakršno je doživela LDS v Sloveniji. Notranji politični spopadi, ki se, denimo, kažejo v različnih pogledih na avtonomijo Vojvodine, niso njena edina težava. Soočiti se bo morala z resnico da ni mogoče v nedogled živeti od obljub.

Kriza vlade se je začela z odhodom ministra za gospodarstvo Mlađana Dinkiča iz pogajalske skupine za prodajo Naftne industrije Srbije (NIS). Ker je bil prvi človek G17 plus proti prodaji NIS Rusom, so ljudje začeli ugibati, ali to ne pomeni grožnje z izstopom iz vlade. Postavilo se je vprašanje, kdo jih lahko nadomesti v vladi, ali LDP Čedomirja Jovanovića ali SNS Tomislava Nikolića. Za prvega ni verjetno, da si je premislil in bi stopil v vlado, v kateri igra pomembno vlogo SPS Ivice Dačića. Navsezadnje lahko vlado podpre iz opozicije, prvak SNS pa zagotavlja - čeprav se zdi, da je s Tadićem sklenil pakt o nenapadanju -, da bodo samostojno nastopili na volitvah.

Razmere niso rožnate, vladajoča stranka pa se zanaša na visok rating v javnosti in zanemarja, da ljudje vse manj zaupajo v državne institucije. DS se ne obeta nič dobrega, če ne bo prešla od besed k dejanjem. Tudi če v Srbiji ne bo izrednih volitev, bo na koncu mandata treba izstaviti račun. Na Kosovo, ki rabi predvsem za odvračanje pozornosti javnosti od pravih problemov, prisegajo skoraj vse politične opcije v državi. Zato se na pol presekana Srbska radikalna stranka najbrž ne bo pobrala, pa četudi bi se uresničile napovedi in bi se njen voditelj Vojislav Šešelj vrnil iz Haaga.

Če so bili za mednarodno skupnost radikali še včeraj nesprejemljivi, to že jutri ne bo veljalo za Nikolićevo SNS. Ugled stranke v javnosti narašča. Na morebitnih izrednih volitvah bi pridobila veliko volivcev. Pokaže se lahko, da večina ni istega mnenja kakor Tadić, da si brez DS ni več mogoče zamisliti prihodnosti Srbije. Želja po spremembah in spodobnem življenju lahko tako, kakor je lani odnesla DSS Vojislava Koštunice, odnese tudi DS, ki v svojem prizadevanju za »pošteno politiko« hiti prepočasi, ne glede na to, ali si takšno usodo zasluži ali ne.