Tiskane izdaje
Kalifornijska demokratka na tretjem najodločilnejšem političnem položaju v ZDA še ni začela postopka za razrešitev republikanskega predsednika, kot so zahtevali številni člani njene stranke, a verjetno le zato, ker poročilo posebnega preiskovalca Roberta Muellerja ne daje oprijemljivih obtožb. Dveletna preiskava je prinesla številne obtožnice, a v večini zaradi nepovezanih prestopkov. Enega od zgodnjih sodelavcev Trumpove kampanje z ruskimi in bližnjevzhodnimi predstavniki so pravkar priprli zaradi posedovanja otroške pornografije. Tudi libanonski in ameriški državljan George Nader je sodeloval s posebnim preiskovalcem, Mueller pa vendarle ni predložil trdnih dokazov o Trumpovem sodelovanju z Rusijo ali oviranju preiskave, čeprav ni hotel zatrditi, da predsednik ni zakrivil kaznivega dejanja.
Da demokrati ne bodo odnehali s pritiski na predsednika Donalda Trumpa, kaže tudi ponedeljkovo povabilo Johnu Deanu v odbor predstavniškega doma za pravosodne zadeve. Odvetnik Bele hiše iz sedemdesetih let je s pričanji po aferi Watergate odločilno pomagal k odhodu Richarda Nixona, zdaj pa vidi »izjemne vzporednice« s preiskavo posebnega tožilca Roberta Muellerja. Trump je Deana že vnaprej zmerjal s pokvarjencem, na koncu pa je izrazil nejevero nad pričanjem »osramočenega odvetnika Nixonove Bele hiše in plačanega sodelavca CNN«.
Nobenega skrivnega sodelovanja, nobenega oviranja preiskave ni bilo, je od objave poročila razglašal republikanski prvak, včeraj pa se je njegovo pravosodno ministrstvo strinjalo tudi s predajo novih dokumentov iz preiskave. Do konca redakcije ni bilo jasno, kako bodo ti vplivali na demokratske načrte, čeprav nekateri domnevajo, da predstavniški dom ne bo sprejemal načrtovane resolucije o zaničevanju kongresa v primeru pravosodnega ministra Williama Barra in nekdanjega pravnika Bele hiše Dona McGahna. Zadnji je Muellerju poročal o predsednikovem robantenju proti preiskavi, a je bilo to po dosedanjem vedenju le izraz frustracije, Barr pa je pričal tudi pred kongresom, a temu vsaj doslej ni hotel posredovati neredigiranega poročila posebnega tožilca.
Nancy Pelosi, ki si po poročanju Politica želi videti Trumpa v zaporu, naj bi si še naprej prizadevala za omogočanje tožb proti prejšnjim in sedanjim članom administracije, ki po sklicevanju Bele hiše na pravice izvršne oblasti zavračajo pričanje pred zakonodajno. Kongres lahko neubogljive posameznike preganja tudi sam, a tega niso izvajali od tridesetih let minulega stoletja. »V čudovitem zaporu DC z veliko praznega prostora«, kot se je izrazil virginijski demokrat Gerry Connolly, bi jih lahko zadrževali le za določen čas, a lahko sodni postopki prinesejo veliko težje kazni.
Nekdanji pravnik Bele hiše John Dean, ki je pomagal spodkopati predsednika Richarda Nixona, Trumpove težave primerja z Watergateom. FOTO: Reuters
Vztrajanje pri sodni poti
Demokrati očitno verjamejo, da jim bo sodna pot pomagala obračunati s Trumpom, potem ko sta se zvezna sodnika strinjala z zahtevami pristojnega odbora predstavniškega doma po njegovih finančnih dokumentih.
Za nekatere konservativce so izjave Nancy Pelosi o zaporu za Trumpa le dokaz globokih težav, v katerih naj bi se znašla v stranki. Po teh interpretacijah izgublja vpliv nad skrajno levimi kongresniki, čeprav naj bi se zavedala nevarnosti postopkov proti Trumpu: po mnenju večine volivcev bi se moral kongres ukvarjati z njihovimi problemi in po prepričanju številnih konservativcev bi postopek za razrešitev le zagotovil predsednikovo ponovno izvolitev.
Toda javno mnenje se lahko tudi spremeni in demokrati upajo, da se bo to zgodilo z novimi preiskavami. Trump rad ponavlja, da se je rusko vpletanje v zadnjo predvolilno kampanjo zgodilo v času administracije demokrata Baracka Obame, »ki je za to vedel in ni ničesar ukrenil!«
Pravosodni minister je začel preiskavo o obveščevalnem nadzoru nad nekaterimi člani Trumpove kampanje na podlagi dosjeja Christopherja Steela, saj je ta vsaj na začetku dobival sredstva tudi prek odvetniške pisarne demokratske predsedniške kandidatke Hillary Clinton.
