Tiskane izdaje
Slobodan Milošević je že štiri leta mrtev, Srbija pa še vedno plačuje ceno njegovih dejanj in trpi njego vo dediščino. Najbolj boleča je bila izguba Kosova, Srbija pa je zibelko srbstva izgubila zaradi Miloševiće ve raznarodovalne in nasilne poli tike do kosovskih Albancev. Srbska politika še danes trdi, tako kakor je trdil Milošević, da se Srbija nikoli ne bo odrekla Kosovu, četudi za ceno članstva v Evropski uniji. Srb ska civilna družba je prepričana, da je Srbija danes tam, kjer je bila pred desetimi leti, izraziti šovinizem in nacionalizem pa je nadomestil de mokratični nacionalizem.
Miloševićev vzpon na srbsko in jugoslovansko politično sceno se je začel sredi osemdesetih let prej šnjega stoletja. S podžiganjem srb skega nacionalizma je odigral ključ no vlogo pri razpadu nekdanje SFRJ in izbruhu vojne na Hrvaškem in v BiH. Na oblasti se je ohranil tudi po bombnih napadih Nata, ki je leta 1999 vojaško posredoval zaradi srb skega nasilja na Kosovu. Za srbske ga vožda so bile usodne šele volitve za predsednika takratne ZRJ, ki so bile 24. septembra 2000. Milošević je uradno zmagal za nekaj glasov, vendar ga je DOS s protikandida tom Vojislavom Koštunico na čelu obtožil, da je volitve dobil z golju fanjem in poneverbami. Protestni shodi so dosegli vrhunec 5. oktobra 2000, ko se je v Beogradu zbralo več kot pol milijona demonstrantov iz vse države.
Oktobrska revolucija
DOS, ki ga je sestavljalo 18 strank, je Miloševiću postavil ultimat, naj do 5. oktobra prizna volilni poraz. Milošević tega ni storil, temveč je v dnevniku RTS opozoril državljane, da protest opozicije financirajo in podpirajo vlade držav članic Nata, njihov glavni sodelavec pa je Zoran Đinđić, ki namesto Vojislava Koštu nice dejansko vodi DOS. Čeprav se je Đinđić zavedal, da je njegovo ži vljenje ogroženo, je takrat izjavljal, da je Miloševićev govor izraz njego ve nesposobnosti in panike, ker v ozadju ni nobenega Nata, le srbski narod kratko malo noče več Miloše vića. Srbskemu voždu ni preostalo drugega, kakor da je poslal na ulice okrepljene policijske sile, ki so po skušale demonstrantom s solziv cem preprečiti vstop v parlament. Policistom ni uspelo ustaviti pro testnikov in skupščinsko poslopje je bilo kmalu v plamenih. Potem je bila na vrsti stavba državne televizi je, ker vodstvo RTS ni hotelo odsto piti na zahtevo DOS.
V petooktobrskem protestu je umrla Jasmina Jovanović iz Čačka, ki je padla pod kolesa tovornjaka, drugi demonstrant je umrl zaradi srčne kapi, ranjeni pa so bili 103 lju dje. Miloševiću so odpovedale po korščino vojska in posamezne eli tne policijske enote. Dan pozneje je srbsko ustavno sodišče, ki je sprva volitve razveljavilo, potrdilo zmago Koštunice, ki sta jo priznali tudi Za hod in Moskva. V noči na 6. oktober sta Koštunica in Đinđić nagovorila demostrante z balkona beograjske skupščine, Milošević pa je naslednji dan priznal volilni poraz. Koštunica je kot novi predsednik ZRJ prisegel 7. oktobra 2000, Milošević pa mu je čestital za zmago.
Čeprav so Srbi doživljali poraze na vseh frontah, se je Milošević tako dolgo obdržal na oblasti tudi po za slugi razklanosti opozicije, ki se je zaradi nasprotovanja Miloševićeve mu režimu združila šele leta 2000. Po njegovem padcu so voditelji DOS avgusta podpisali t. i. pogodbo z narodom. S tem dokumentom so se zavezali, da bodo državljanom povrnili zaupanje v državo, izkore ninili korupcijo in izpeljali celovite reforme, ki bodo Srbiji zagotovile enakopravno mesto v skupnosti evropskih držav. DOS je decembra 2000 prepričljivo zmagal tudi na parlamentarnih volitvah, vendar sta se zaradi političnih razprtij in spletk kmalu razlasla korupcija in organizirani kriminal.
Razočaranje nad rezultati revolucije
Srbske demokratične oblasti so Miloševića junija 2001 izročile so dišču za vojne zločine v Haagu, kjer je bil obtožen zločinov proti človeč nosti in vojnih zločinov v vojnah na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu ter genocida nad Bošnjaki. To je bilo prvo sojenje proti kakšnemu predsedniku države zaradi vojnih zločinov, vendar je Milošević 11. marca 2006 umrl v priporu v Sche veningenu, tako da ni dočakal kon ca sodnega procesa.
Srbski premier Đinđić je bil umor jen 12. marca 2003 pred vladnim poslopjem, obtoženi za njegov umor pa so bili obsojeni na skupaj 378 let zapora. Koštuničeva Demokratska stranka Srbije je v opoziciji, nekda nji vodja G17 plus Miroljub Labus se je umaknil iz javnosti, Nebojša Čo vić, vodja Demokratične alternative in podpredsednik Đinđićeve vlade, je postal poslovnež, šef znanih pro testnikov iz Čačka Velimir Ilić je po slanec srbske skupščine, vodja San džaške demokratske stranke Rasim Ljajić je minister za delo, družino in socialne zadeve, Čedomir Jovanović je ustanovil Liberalno demokratsko stranko, Liga socialdemokratov Vojvodine Nenada Čanka je članica vladajoče koalicije, ipd.
Srbi so razočarani nad rezultati svoje oktobrske revolucije tudi zato, ker demokratična oblast ni obraču nala z ostanki Miloševićevega reži ma. Šef poslanske skupine Sociali stične stranke Srbije Branko Ružić sodi, da ima 5. oktober zgodovinski pomen za razvoj srbske demokraci je, čeprav politika še ni izpolnila da nih obljub. Glasnik Demokratične stranke Srbije Andreja Mladenović ni pričakoval, da bo po vseh spre membah v Srbiji priča medijskemu mraku in pritiskom na opozicijo. Bi vši premier Zoran Živković pa meni, da se je že 6. oktobra 2000 začela kontrarevolucija, ker je Koštunica preprečil DOS potrebne spremem be in odšel na večerjo k Miloševiću. Po mnenju predsednika Socialde mokratske unije Žarka Koraća se danja oblast ne nadaljuje poti, ki jo je začrtal DOS, o čemer priča tudi dejstvo, da so v vladajoči koaliciji Miloševićevi socialisti. Ugotavlja, da je Srbija dobila priložnost za razvoj, a so jo voditelji države zapravili.
Iz tiskane izdaje Dela
