Tiskane izdaje
Kosovski konflikt je zahteval veliko žrtev. Mnogih še danes niso našli. Po podatkih Mednarodnega Rdečega križa je še vedno pogrešanih skoraj 2000 ljudi, v glavnem kosovskih Albancev. Okrog 470 pogrešanih je izginilo po 12. juniju 1999, ko so na Kosovo prišle čete Kforja. Med njimi je 95 kosovskih Albancev, med preostalimi 375 pa so v glavnem Srbi. Dicka Martyja, poročevalca Sveta Evrope, je še posebej zanimala usoda te zadnje skupine pogrešanih.
Kot spreten preiskovalec, nekoč je bil eden najboljših švicarskih tožilcev, in kot politik, ki ve, kje je treba vrtati, se je dokopal do podatkov, ki so jih mnogi ameriški in evropski politiki vsa ta leta zavestno prikrivali. Kajti dregnil je v vrh nekdanje Osvobodilne vojske Kosova (OVK) in v premiera Hashima Thaqija, ki je bil kot vodja tako imenovane Skupine iz Drenice, poimenovane po dolini na Kosovu, skupaj z najožjimi sodelavci neposredno vpleten v organizirani kriminal, v umore jetnikov in nezakonito trgovino s človeškimi organi. Te so pobitim jetnikom jemali v skrivališčih onkraj meje, v Albaniji, in jih nato prodajali na črnem trgu.
V svojem poročilu ste se očitno zavestno odločili, da boste omenili nekatera konkretna imena, česar doslej niste počeli prav pogosto. Zakaj takšna odločitev?
Zavedal sem se, da bo to v resnici povzročilo pravi vihar. Za to potezo sem se odločil, ker so se vsa imena, ki jih omenjam, tudi premier Hashim Thaqi je med njimi, leta in leta pojavljala v policijskih poročilih, diplomatskih brzojavkah, kriminoloških študijah in poročilih mnogih tujih obveščevalnih služb, od ameriške FBI do britanske MI6, italijanskega Sismija, nemške BND do grške EYP. Na Zahodu so torej ves čas zelo dobro vedeli, kaj se dogaja na Kosovu, vendar ni nihče ukrepal. Zgodba je na las podobna zdajšnjima dramama v Tuniziji in Egiptu. Vsi so vedeli, da je Ben Ali navaden gangster, da je skupaj z družino pokradel vse, kar je bilo mogoče pokrasti. In vsi so vedeli, da je Hosni Mubarak diktator, ki že desetletja grobo tepta človekove pravice. Toda zahodna politika je ves ta čas vztrajno molčala. Šele zdaj so začeli govoriti o tunizijskih gangsterjih in egiptovskih diktatorjih.
Podobno so se obnašali tudi do Hashima Thaqija?
Vsi so ves čas vedeli, kaj je počel, vendar bi o tem najraje še naprej molčali.
Kot denimo Bernard Kouchner, prvi vodja misije Unmika na Kosovu in nekdanji francoski zunanji minister, ki ga je ob novinarskem vprašanju, ali kaj ve o trgovini s človeškimi organi na Kosovu, najprej popadel silovit smeh, nato pa je vse skupaj razglasil za velik nesmisel.
Človek, ki se smeji ob tako grozljivi temi, veliko pove o sebi.
Zanimivo je, da ni doslej nihče hotel drezati v to temo.
Čeprav je metoda zelo enostavna. Na oblasti imate denimo skupino ljudi in vsi so zelo bogati. Toda hkrati vztrajno ponavljajo, kako revne so njihove ministrske plače. Od kod potemtakem denar? Italijanska policija je boj proti mafiji začela prav s tem vprašanjem in v mnogih primerih je lopove potem tudi spravila za zapahe. Al Capone je svojčas v ZDA umoril veliko ljudi. Toda zaradi tega mu niso nikoli sodili. Enajst let ječe je dobil zato, ker ni plačal davkov. Toda tudi tej kazni bi se bržkone izognil, če ne bi sodnik noč pred sodnim procesom zamenjal celotne porote. Porotniki so bili namreč podkupljeni. To so storili Caponejevi možje.
Kosovske zgodbe so se vsi izogibali. Je bilo to prenevarno početje?
Razlogov za to je veliko. Ko je Nato začel bombardirati Srbijo in Kosovo, na terenu ni imel svojih čet. Njegova glavna zaveznica je bila Osvobodilna vojska Kosova (OVK). Stiki z njo so postajali vedno tesnejši. Tedaj so vsi govorili o zločinih Miloševića in srbske vojske na Kosovu. Tudi zahodni tisk je pisal samo o tem. Na eni strani so bili torej morilski Srbi, na drugi strani pa nedolžni Albanci. Toda stvari nikoli niso samo bele ali črne. Prava slika je vselej veliko bolj zapletena.
Po končanem bombardiranju 12. junija 1999 se je začelo obdobje, ko je Nato počasi začel prevzemati nadzor nad Kosovom. V tem prehodnem času je bila OVK edini pravi gospodar v pokrajini. To seveda ni bila normalna, redna vojska z generali in strogo določeno hierarhijo. Sestavljena je bila iz skupin, ki so ves čas rovarile druga proti drugi. Ti meseci so bili strašni za Srbe. In nič manj za Albance. Ti so tedaj na vrat na nos »popravljali« datume smrti svojih najbližjih. Samo sorodniki tistih, ki so padli pred 12. junijem, so namreč dobili finančno pomoč in njihovo pokojnino. Sorodniki tistih, ki so bili ubiti po tem datumu, niso dobili ničesar. Datume smrti svojih sorodnikov seveda niso spreminjali le zaradi denarja, ampak tudi zaradi časti. Kdor je namreč padel pred tem prelomnim datumom, je bil heroj, kdor je padel kasneje, je nanj padla senca izdajstva.
Vam je kosovska stran pomagala pri preiskavi?
Ne. V Prištini so me sicer prijazno sprejeli. Poskrbeli so za mojo varnost, toda od uradnih krogov nisem dobil nobene koristne informacije. Podobno je bilo v Albaniji. Stališče Tirane je bilo zelo jasno: Albanija ni nikoli pripadala Jugoslaviji, ni bila del konflikta, zato nimamo namena in ne motivacije za preiskavo. Toda dejstva so seveda popolnoma drugačna. Danes ni nobenega dvoma o tem, da je OVK operirala tudi na albanskem ozemlju, da je imela tam svoja oporišča, zapore in da so tam ubijali zajete ljudi. Nekaj grobišč so že našli.
Albanijo ste seveda obiskali. Ste si morda ogledali zloglasno »rumeno hišo« v vasi Rripe pri Burrelu v osrednjem delu države, kjer so »operirali« pobite jetnike?
Za to ni bilo nobene potrebe, saj zdaj tam ni ničesar več. Poleg tega je ta nesrečna »rumena hiša« le majhen drobec v sicer dokaj zapletenem mozaiku kosovske drame. So pa tam bile nekatere moje priče.
Ekipa haaškega tribunala za zločine na območju nekdanje Jugoslavije je uničila ves dokazni material, ki ga je našla v tej »rumeni hiši«. Se je to zgodilo namenoma?
Informacije o nezakoniti kosovski trgovini s človeškimi organi so v javnosti začele krožiti že leta 2003. V vodstvu Unmika in haaškega sodišča so se leto kasneje odločili za temeljit ogled te nesrečne hiše. Takrat so tja peljali tudi skupino novinarjev. V hiši in okrog nje so našli krvne madeže, zdravila, injekcijske igle in druge medicinske pripomočke. Člani družine K., ki je stanovala v hiši, so bili v svojih izjavah zelo protislovni. Eden od moških članov družine je denimo trdil, da so v teh prostorih klali živino. Ena od žensk je zatrjevala, da je tod rodila otroka.
Takšna protislovja niso tedaj nikogar motila?
Očitno ne. Ekipa iz Haaga je pobrala najdene stvari, ki so jih potem hranili v pisarni glavne haaške tožilke. Leta 2009 sem govoril s Carlo Del Ponte. Ni mi pripovedovala le o »rumeni hiši«, ampak mi je postregla tudi z vrsto drugih informacij. O taboriščih OVK in o svojih pogovorih z ljudmi, ki so tja prevažali jetnike. In omenila je tudi dokazno gradivo, ki so ga takrat nabrali v Albaniji. Zato sem odšel v Haag, da bi si osebno ogledal predmete iz »rumene hiše«. Toda moje presenečenje je bilo popolno. Povedali so mi namreč, da so bili dokazi nepomembni in da so jih zato uničili. To je bila zelo nenavadna odločitev. Material so namreč uničili v času, ko je bila Carla Del Ponte še tožilka, toda o tem je nikoli niso obvestili. Razložili so mi, da je pri tem šlo v bistvu za normalen postopek.
Pa so vas prepričali?
Nikakor. Dokazni material se namreč ne uničuje kar tako. Nikjer na svetu.
Zakaj ne?
Preprosto zato, ker je v naslednjih dveh, treh letih mogoče najti nove dokaze, nove priče, ki bi znale kaj več povedati o dogajanju v Albaniji in v tej zloglasni hiši. Takšne dokaze zato praviloma uničujejo šele čez dvajset, trideset let. Ko je zgodba končana, ne pa takoj zatem, ko so jih našli. V Haagu so mi priznali, da je to bila napaka. Nenamerna napaka. Da so to storili zaradi smradu, ki se je širil iz teh albanskih dokazov ... Zame je to neverjetno in nesprejemljivo opravičilo.
Vam je Carla Del Ponte tudi konkretneje pomagala v tej zgodbi?
Ne, potrdila pa mi je nekatere stvari, ki sem jih že odkril.
Vam je morda pomagala Srbija?
Srbski tožilec za vojne zločine Vladimir Vukčević zdaj trdi, da nam je zelo pomagal in da je pri lovu na resnico že celo dlje od moje preiskave. To seveda ni res. Iz Beograda nisem dobil nič. Viri, ki sem jih uporabil pri sestavljanju poročila, niso ne iz Srbije in ne iz Rusije, kot se je dolgo namigovalo. Upal sem, da bodo ruske varnostne službe pomagale s kakšno informacijo, toda to se ni zgodilo.
Mislite, da v Moskvi veliko vedo o tem, kaj se je dogajalo na Kosovu?
Mislim, da Rusi vedo marsikaj, toda od njih nisem dobil nič. Niti se niso poskušali povezati z mano. Vse informacije, zajete v poročilu, so izključno iz Albanije in Kosova.
Kaj pa Evropa? Kako se je do vas obnašal Eulex?
Stvar je dokaj zapletena. V Eulexu je nekaj zelo profesionalnih mož, ki bi radi dobro opravili svoje delo. Toda razmere, v katerih delajo, so obupne in nesprejemljive. Tu ni nikakršne zaupnosti. Vsi prevajalci so domačini. Veliko je lokalnega osebja. Zato iz Eulexa sistematično curljajo tudi najbolj zaupni podatki. Eulex ima denimo dostop do podatkovne baze kosovske policije, do podatkov o lastnikih avtomobilov, toda to jim ne pomaga veliko, saj kosovska policija takoj izve, kdo iz Eulexa je brskal po podatkovni bazi in koga je iskal. Drugi problem so nenehne zamenjave osebja.
Pripadniki Eulexa nenehno prihajajo in odhajajo?
Kdor pride iz Belgije ali Irske, denimo, potrebuje nekaj mesecev, da spozna ozračje, način dela, kolege, in ko se uvede v posel, se vrne v domače kraje. Rezultati so zato porazni. Nikjer v svetu ni mednarodna skupnost vložila toliko denarja v posameznega človeka, kot je to storila v primeru Eulexa. Toda učinka ni nobenega. Eulex na Kosovu sam ustvarja protislovja. Albanski voznik, ki je zaposlen v Eulexu, dobi tisoč evrov plače. Plača kosovskega policista znaša tristo, sodnikova pa petsto ali šeststo evrov na mesec. Toliko zasluži čistilka v mednarodnih predstavništvih. To ni dobro.
Eulex torej ni prava inštitucija za preiskavo zločinov, ki jih omenjate v svojem poročilu?
Če bi bil odvetnik prič, ne bi svojim strankam nikoli svetoval, naj pričajo pred takšnim Eulexom. Pa ne zato, ker možem iz Eulexa ne bi zaupal, ampak zato, ker delajo v okoliščinah, ko ne morejo zaščititi prič. Po zgledu haaškega tribunala je identiteto prič namreč treba razkriti 30 dni pred začetkom sodnega procesa. To je na Kosovu, kjer sploh nimajo zakona o zaščiti prič, popolnoma nedopustno, kajti v tem času se lahko zgodi marsikaj. Znani so primeri, ko so priče tako ustrahovali, da nikoli več niso odprle ust. V procesu proti Dautu in Ramushu Haradinaju je obramba našla kar 40 prič, toda deset so jih ubili. Kar tako mimogrede. To je velik problem za nacionalno in mednarodno pravosodje. Ubijanje prič je pravi škandal, ne pa moje poročilo.
Toda o tem začuda nihče ne govori?
Ker se bojijo. Kosovo je majhna država. Vsi se poznajo med seboj, kar prej ali slej privede do »incestuoznega« ozračja. Bil sem dobesedno šokiran, ko sem videl, da nekdanji vodilni možje Unmika zasedajo položaje, ki jih plačuje kosovska vlada. To seveda ni nezakonito, toda tovrstna promiskuiteta ne more biti zgled poštene in neodvisne politike. Nekdanji drugi človek Unmika je danes na primer na plačilnem seznamu gospoda Haradinaja. Nekdanji pripadnik Unmika je svetovalec premiera Thaqija. Je v takšnem ozračju res mogoče pripraviti pošten sodni proces?
Premier Hashim Thaqi je v teh dneh zagrozil, da bo objavil imena vseh prič, ki so govorile z vami.
To je grožnja, pritisk na priče, o katerem sva že govorila. To je seveda nedopustno.
Rekel je tudi, da vas bo tožil. Ste že dobili povabilo na sodišče?
Ne še. Toda takšnih stvari sem vajen. To ni zame nič novega. Tudi Poljaki so mi grozili s tožbo po objavi poročila o tajnih operacijah Cie, toda ko je resnica začela prihajati na dan, so si očitno premislili.
Od kod so vaše priče? S Kosova?
S Kosova in iz Albanije. Več ne morem povedati. Ti ljudje niso varni nikjer na svetu.
Kako se vi počutite ob vsem tem? Med zasedanjem parlamentarne skupščine Sveta Evrope v Strasbourgu so vas nenehno varovali.
Priprava poročila o Cii in moj obračun z njo je bil bistveno lažji. Do podatkov sem prišel ob pomoči ljudi, ki delajo v Cii ali pa so neposredno povezani z njo. Cia pravzaprav ni tako nevarna, kot se zdi na prvi pogled. Cia ne namerava pobiti mojih prič. In ne mene. O tem sem prepričan. Kosovo je povsem druga zgodba. Družbena struktura je tam povsem drugačna. Tam so še vedno klani, oblast je tesno povezana s kriminalnimi strukturami. Na Kosovu še vedno prisegajo na krvno maščevanje. Kot nekoč na Siciliji.
Tudi albanski premier Sali Berisha je bil zelo kritičen do vašega poročila?
Mislim, da je zelo živčen. Moje poročilo je spretno izkoristil za domačo politično rabo. Predstavil ga je kot grožnjo od zunaj. To je stara politična zvijača. Politiki vedno iščejo sovražnike, notranje ali zunanje, da bi potem lažje obvladovali domačo politično sceno. Sali Berisha ima zdaj doma velike probleme, zato je to poročilo v bistvu zelo dobrodošlo zanj.
Eulexu, pravite, ne zaupate. Kaj lahko Američani storijo v tej zgodbi?
Američanom bolj zaupam kot Evropejcem. Zakaj? Ker so na Balkanu veliko bolj priljubljeni. Mislim, da bi bila rešitev iz ZDA za Kosovo lažje sprejemljiva kot pa kakršenkoli ukaz iz Evropske unije. Bruselj tu ne šteje prav veliko. Eulex tudi ne. Tu so pripravljeni poslušati le Američane. In v State Departmentu zdaj resno tuhtajo, kaj storiti. Nadvse pomenljiva je izjava Thomasa Countrymana, enega od pomočnikov Hillary Clinton in dobrega poznavalca Balkana, ki je pred dnevi dejal, da v State Departmentu zelo resno jemljejo moje poročilo in da so pripravljeni sodelovati. To ni nepomembna stvar. Kajti Thaqija je za voditelja Kosova izbrala demokratska stranka, v njenem imenu Richard Holbrooke in Madeleine Albright. Nasprotna stran trdi, da je reševanje Thaqija nesmiselno, saj da ni več mogoče sodelovati s politikom, s katerim so že petnajst let same težave. Thaqi se namreč nenehno pojavlja v poročilih tujih obveščevalnih in varnostnih služb kot mož, ki je neposredno povezan z organiziranim kriminalom. Toda kdo bo zamenjal Thaqija? Na to vprašanje tudi v Washingtonu nimajo pravega odgovora.
Problem je tudi v tem, da je Kosovo pravzaprav ameriški projekt. Washington je najbolj zagovarjal neodvisnost. Evropska unija je pri tem v glavnem samo kimala?
To je res. Toda Američani so izjemno pametni. Ta projekt so modro prepustili Evropejcem. Tako je Kosovo čez noč postalo evropski glavobol.
In kaj bo torej storila Evropa?
Bojim se, da bo Bruselj naredil vse, da bi zadeva čim prej utonila v pozabo. Zdaj govorijo, da nočem dati dokazov Eulexu. Tega ne morem storiti. Mojim pričam sem namreč obljubil, da se jim ne bo nič zgodilo. Zato teh ljudi preprosto ne morem izdati in jih prepustiti tragični usodi nekaterih drugih prič na Kosovu. Če bi njihova imena dal Eulexu, bi se tisti hip znašli v smrtni nevarnosti. Edina rešitev je posebna preiskovalna enota zunaj Kosova, s posebnimi pooblastili in z zelo resnim programom za varovanje prič. Kar pomeni, da bi te priče s svojimi družinami morale živeti v tujini, pod novim imenom. To je edina rešitev. Evropa tega ne bo nikoli sprejela. Ker ve, da bi moji ljudje ob taki rešitvi tudi v resnici spregovorili. In razkrili, da je dobršen del evropske politike ves čas vedel, kaj se dogaja na Kosovu. Ali mislite, da v Bruslju res želijo slišati kaj takega?
V svojem poročilu pravite, da ste z njim hoteli postati glas tistih ljudi s Kosova, iz Albanije in tudi iz Srbije, ki že leta in leta zaman iščejo resnico o izginulih svojcih in ki želijo napraviti konec nekaznovanosti za zločine, storjene med nedavno vojno.
Da. To sem storil zanje, pa tudi za svoj notranji mir. Mnogi poslanci so tu v Strasbourgu govorili o hrabrosti. Vendar ne gre za hrabrost. Zato bi rad spomnil na besede italijanskega generala Carla Alberta dalla Chiese, ki je v sedemdesetih letih premagal terorizem v Italiji in nato ta svoj boj plačal z življenjem. Umrl je v atentatu v Palermu, skupaj z ženo. Ko so ga spraševali o hrabrosti, je vselej odgovarjal: »So stvari, ki jih ne počnemo zaradi hrabrosti, ampak zato, da bi nekoč lahko mirno pogledali v oči svojim otrokom in svojim vnukom!«
