Tiskane izdaje
Vélike evropske teme je tačas mogoče povzeti s parafrazo znamenite misli lorda Ismaya. Integracijo namreč zaposluje predvsem to, kako bi obdržala »Veliko Britanijo noter, Nemčijo spodaj in Rusijo zunaj«.
Prvi generalni sekretar severnoatlantskega zavezništva se je v zgodovino zapisal z znamenitim stavkom iz leta 1954, da je smisel Nata v tem, da »drži Američane noter, Ruse zunaj in Nemce spodaj«. Njegova razlaga je doživela kopico parafraz, nanašale se niso samo na Nato, temveč tudi na EU. In zdaj se osemindvajseterica ubada zlasti s tem, kako bi preprečila odhod evroskeptične Britanije, zamejila moč velike Nemčije in vzdrževala distanco z Rusijo, ki je anektirala Krim.
Spodaj, zunaj, noter
Ob ukrajinski krizi je bila celotna Evropska unija videti povsem spodaj, medtem ko je čas začetkov evropskega združevanja, po ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, rabil predvsem omejevanju Nemčije in povzdigovanju Francije. Evropa je tedaj, nemški ekonomski prevladi navkljub, sprejela francoski politični primat. Spomnimo se, francoski predsednik je imel vedno simbolno prednost pred nemškim kanclerjem, darilo Franciji je bila najprej velikodušna kmetijska politika in naposled evro, to je bila cena na združevanje Nemčij, v katero je moral privoliti Helmut Kohl.
V času krize je nemško-francoski motor iztrošen, nekateri trdijo, da ni več odločilno zagotovilo evropskega miru. Kulturni zgodovinar René Cuperus na primer piše, da so bistveno pomembnejši odnosi med Nemčijo in Rusijo, češ, Evropska unija je preveč upoštevala poduke prve in premalo druge svetovne vojne, v kateri je bil za poraz nacizma odločujoč ruski prispevek; in velika država na vzhodu je v drugi vojni krvavela najbolj. Nemara so odnosi z Rusijo za celino najpomembnejša strateška dilema, vendar ni po evropskih volitvah nič manj pozornosti namenjene razmerjem z Britanijo in njenemu nadaljnjemu odmikanju od celine.
Mala Britanija
Po majskih volitvah v evropski parlament in po vrhu evropskega sveta, kjer so voditelji dosegli kompromis o Jean-Claudeu Junckerju kot novem predsedniku bruseljske komisije, je spet aktualen zdrs Britanije. Do možnega referenduma, ki ga je britanski premier David Cameron napovedal za leto 2017, je še daleč. In vendar so zadeve že zdaj videti nadvse zapletene, otoška politika se hrani s preigravanjem odnosov z Brusljem.
Morebitni odhod Velike Britanije, ki je vedno imela svojo vizijo Evropske unije, dojemala jo je kot goli gospodarski trg, bi bil precedens brez primere. Je tretje največje gospodarstvo na celini, v prihodnjih tridesetih letih lahko postane celo največje, ter država članica z diplomatsko težo in vojaško močjo, brez nje EU ne bi bila, kar je. Britanija daje integraciji pomembno zunanjepolitično razsežnost, recimo na Bližnjem vzhodu, važna je tudi za notranjepolitična razmerja Unije. Posledice bi zato utrpeli oboji: enotni trg je pomenil velik pospešek za britansko gospodarstvo, poročilo, ki ga je objavil Centre for European Reform (CER), navaja, da je povečal trgovino Otoka z ostalimi članicmi za 55 odstotkov in neposredne naložbe s 30 odstotkov leta 1997 na 50 odstotkov leta 2012. Londonski City je postal največje finančno središče evroobmočja. Glede na britanske večne obstrukcije in njeno pogostoma kontraproduktivno vlogo pa bo težko poiskati kompromis, sprejemljiv za ene in druge.
Vrnitev Nemčije
Z začetkom krize leta 2010 se je vrnilo »nemško vprašanje«, ki je preoblikovalo razmerja moči v Evropi. V letu, ko praznujemo stoletnico začetka prve svetovne vojne, je večkrat slišati, da danes nikakor ni mogoče govoriti o nemškem imperiju, vsekakor pa o nemški ekonomski hegemoniji. Britanija in Francija sta jedrski sili in stalni članici varnostnega sveta, toda Nemčija je s krizo postala »nepogrešljiva nacija«. Oziroma kot je povedal britanski sociolog Anthony Giddens: Nemčija je z mirnimi sredstvi zdaj dosegla tisto, česar ni bila mogla doseči z vojaškimi, namreč prevlado v Evropi. Velik del stare celine zadnja leta obvladuje dilema, kako zamejiti nemško politično premoč.
Protinemško razpoloženje ni samo v kaki Grčiji, ki je med vsemi članicami EU najbolj boleče občutila posledice diktata trojke in politike rigoroznega varčevanja po nemškem nareku. Nelagodje je opaziti v številnih evropskih prestolnicah, ob francoski šibkosti in britanski odmaknjenosti je nemška moč izstopajoča. Prominentni Corriere della Sera je bil recimo tisti, ki je zapisal, da Italija ne živi več v Evropi, ampak je postala del četrtega rajha. Ostre kritike niso omejene samo na medije, prihajajo iz najbolj kompetentnih akademskih ust, med drugim od Jürgena Habermasa.
Nemčija ima izjemen vpliv tudi v vodilnih evropskih institucijah. Bivši sodelavec kanclerke Merklove Uwe Corsepius je generalni sekretar ministrskega sveta EU; Klaus Welle je generalni sekretar strasbourškega parlamenta; Johannes Laitenberger je šef kabineta odhajajočega predsednika bruseljske komisije; Martin Selmayr je vodja vmesne ekipe v komisiji in bo verjetno postal novi šef Junckerjevega kabineta, je pred kratkim pisal Reuters. Na čelu reševalnega fonda za evrsko območje je prav tako Nemec, predsednik Evropske investicijske banke je nekdanji nemški minister za evropske zadeve.
Kako z Rusijo
Nemčija je posebej pomenljiva tudi za odnose z Rusijo. Leži v sredici Evrope, pripadala je obema stranema, tako Zahodu kot Vzhodu. Ambivalenten odnos jo zaznamuje še danes.
V času vélikega zaostrovanja so politične relacije med Zahodom in Rusijo hladne. Po ruski priključitvi Krima, priprtju plinskih pip za Ukrajino ter podpisu asociacijskih sporazumov o tesnejšem gospodarskem in trgovinskem sodelovanju nekdanjih sovjetskih držav Ukrajine, Moldavije in Gruzije z EU so članice Unije še bolj razdeljene glede smeri evropsko-ruskih odnosov. Unija je vedno lovila krhko ravnotežje med pragmatizmom držav članic in konkretnimi bilateralnimi koristmi. Nemčija je ruska glavna trgovinska partnerica, krmari med politiko in energetskimi interesi; Francija noče izgubiti trga za svoje transportne helikopterje; Italija je zelo odvisna od plina; Britanija ne bi za nič ogrozila vloge Cityja, finančnega centra, kjer so našli zatočišče najpremožnejši Rusi. Stališča vzhodnih članic, predvsem Poljske in baltskih držav, ki so v Unijo prišle s prtljago zgodovinskega spomina v sovjetskem imperiju, so trda, pri čemer nekatere, denimo Romunija in Bolgarija, dajejo prednost energetskim interesom. V vsakem primeru so odnosi z Ukrajino in perspektive relacij z Rusijo ena največjih, najpomembnejših evropskih tem.
Pomenljivo je, koliko protislovij glede odnosov z Rusijo je pri Nemčiji sami. V zadnjem času, ko je zaradi nemško-ameriške vohunske afere in ostalih političnih škandalov protiameriškega vzdušja pri Nemcih vse več, je opaziti povečano naklonjenost javnosti do Rusije. To je zanimiv podatek za kanclerko, ki je atlanticistka in ji je do čvrste umeščenosti v zahodnem zavezništvu, katerega del je država postala s pridružitvijo Natu leta 1955. Stališča vlade in javno mnenje se razlikujeta.
Romantične ideje
Nemčija je imela vedno razmeroma romantične ideje o veliki državi na vzhodu, za številne Nemce so tesni odnosi z Rusijo del identitete, in to ne samo za tiste v nekdanjem vzhodnonemškem prostoru, je pred kratkim pisal Spiegel. Pred kratkim narejena analiza, ki je vzela po drobnogled odnos Nemcev do njihove zunanje politike, kaže zanimive premike v to smer. Večina Nemcev misli, da bi morala njihova država vzdrževati ekvidistanco med Rusijo in zahodnim zavezništvom. Na vprašanje, s katero državo naj bi Nemčija sodelovala v prihodnje, je 56 odstotkov vprašanih navedlo Združene države in 53 odstotkov Rusijo. Nemci so presenetljivo naklonjeni Rusom in njihovemu predsedniku Vladimiru Putinu v ukrajinski krizi, je nedavno pisal zgoraj omenjeni vir in pri tem načel temeljno vprašanje o nemški nacionalni identiteti, njeni ujetosti med Zahodom in Vzhodom.
