Diplomacija velikih držav, razmišljanja majhnih igralcev

Peking − Mesec dni po tem, ko je kitajski zunanji minister Wang Yi določil zunanjo politiko azijske sile pod novo generacijo voditeljev, je sirska drama priložnost, da Peking pokaže, kaj bo ostalo enako in kaj se bo spremenilo v primerjavi s časom, ko so bombardirali Srbijo, Irak ali Libijo.

Wang je v govoru Diplomacija velikih držav na Svetovnem mirovnem forumu prejšnji mesec poudaril pomen kontinuitete pri obravnavanju mednarodnih vprašanj, in prav po tem merilu lahko Peking in Washington prepoznata vedenje drug drugega med kriznimi razmerami. ZDA namreč neustavljivo iščejo razloge za napad, Kitajska pa vztrajno opozarja, da se je treba odpovedati vojaškim posegom. »Mednarodna skupnost ne bi smela dovoliti, da jo vleče za nos ista ameriška varnostna služba, ki je nekoč trdila, da ima tudi Sadam Husein orožje za množično uničevanje,« je v četrtek zapisal komentator dnevnika China Daily in obtožil zahodne zaveznike, da se »vedejo hkrati kot sodnik, porota in izvršitelj kazni«.

Uradni Peking je poudaril, da kitajska vlada dosledno nasprotuje uporabi kemičnega orožja »ne glede na to, kdo ga uporabi«, a hkrati zavrnil ameriško ugotovitev, da je sirski režim ukazal napasti civilno prebivalstvo z bojnim strupom. »Resnice še nismo odkrili,« so opozorili v partijskem glasilu Renmin Ribao in pozvali »vse strani, naj strpno počakajo na rezultate ­preiskave«.

Diplomacija velike države

Za Kitajsko je vsak večji ameriški napad na enega od režimov, ki odstopajo od prevladujoče svetovne ureditve, pravzaprav priložnost za opozorilo na svojo pot k statusu velesile. Ko so leta 1999 med posegom proti Slobodanu Miloševiću bombardirali kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, je bilo jasno, da Washington nima Pekinga za enakovrednega igralca v igri. Ne glede na to, zakaj so izstrelili pet projektilov na stavbo, na kateri je vihrala zastava s prepoznavnimi zlatimi zvezdicami, so s tem dejanjem ponižali in opozorili Kitajsko ter ji zagrozili. Amerika je takrat nesporno vladala svetu.

Iraška vojna pred desetimi leti je bila že majhen korak naprej, saj se je Kitajska sicer upirala posegu in zahtevala, naj OZN še naprej išče orožje za množično uničevanje, vendar njen predstavnik v varnostnem svetu ni grozil z vetom. Nezapisan sporazum med Pekingom in Washingtonom so sklenili­ v diplomatskih kuloarjih, ker so predvidevali, da bo Kitajski ta avantura dolgoročno koristila. Desetletje pozneje je Irak postal največji proizvajalec nafte, azijska sila pa njegov največji kupec, ki letno prejme približno polovico skupne proizvodnje.

Kitajska se ni odločila za veto niti pri posegu v Libiji in čeprav je sredi nezadržnega prelivanja krvi pozivala mednarodno skupnost, naj »da še eno priložnost miru«, je bila tudi tam »diplomacija velike države« rezultat preprostega izračuna: Libije ni bilo med prvimi petimi trgovinskimi partnerji azijske sile na afriški celini, saj je Kitajska iz te države prejemala komaj pet odstotkov skupnega uvoza nafte. Dvajset milijard dolarjev vredne pogodbe, ki so jih kitajska podjetja sklenila z libijskimi pred revolucijo, so zamenjali politični kompromisi, ki jih je Peking izkoristil pri sklicevanju na svojo »dejavno nevtralnost« v zapleteni drami brez pravih zmagovalcev.

Sirija je prvi pomemben mednarodni izziv, odkar je na oblast prišel Xi Jinping s svojo zunanjepolitično skupino. Zdaj bi se spet lahko prepričali, da je kontinuiteta bombardiranja in intervencionizma najpomembnejša lastnost zunanje politike ameriškega predsednika Baracka Obame, kontinuiteta nevmešavanja v tuje zadeve pa glavno načelo kitajske diplomacije.

Kitajska sicer ni več ista država kakor pred štirinajstimi leti, vendar še vedno ne more preprečiti morebitnega raketiranja Damaska in drugih strateških ciljev v Siriji. Njena vojska tehnološko še vedno ne dosega ameriške, poleg tega se posveča samo Tihemu oceanu in zlasti morju v okolici. Precej pomembnejše se ji zdi vzdrževanje ravnotežja z Japonsko, Filipini in Vietnamom glede nenaseljenih otokov kakor vojaške pustolovščine daleč od svojih meja.

Kitajsko v sirskem loncu pravzaprav najbolj skrbi Iran. Če bi napad na Bašarja al Asada preprečil vojno s Teheranom, bi azijska sila celo pri posegu, ki mu bo sicer še naprej dosledno nasprotovala, poskušala odkriti nekaj, kar bi ji lahko koristilo. Denimo tesnejše stike z Rusijo in porabo ameriške vojaške energije v državi, ki je dovolj oddaljena od vseh za Peking precej pomembnejših žarišč. Kitajska je z Rusijo preprečila uveljavitev več resolucij OZN proti Asadu, vendar sirskemu predsedniku ni posebej naklonjena. Bolj jo skrbijo tisti, ki bi ga lahko nasledili. »Če bo Obama začel vojno, bo pomagal Al Kaidi,« meni Yin Gang, strokovnjak za Bližnji vzhod iz akademije družbenih ved. Tu se začenja kitajska agonija. Al Kaida je že večkrat pomagala separatistom v Xinjiangu in Peking bo storil vse, da bi jo zadržal zunaj svojih meja. Celo sodeloval z Ameriko v novi fazi protiterorističnega viharja.