Dogajanje v Egiptu zasenčilo druge teme varnostne konference

München - Spričo prelomnih, pravzaprav zgodovinskih dogodkov v arabskem svetu, zlasti v Egiptu, je moral voditelj konference, nekdanji visoki nemški diplomat Wolfgang Ischinger, prilagoditi program. Tako je v ospredju bitka Egipčanov proti režimu Hosnija Mubaraka z vsemi regionalnimi in varnostnimi posledicami.

To ima posebno težo, ker je münchenska konferenca prvo večje srečanje akterjev iz mednarodne skupnosti po izbruhu krize. Na konferenci je 350 udeležencev iz okoli petdesetih držav, med njimi je več kot dvajset predsednikov in premierov. Za jutri je bilo ob robu konference tako ali tako predvideno srečanje bližnjevzhodnega kvarteta (OZN, ZDA, EU in Rusija), ki bo razpravljal o spodbudah zamrlemu izraelsko-palestinskemu mirovnemu procesu. Ker bi razplet upora v Egiptu utegnil vplivati na varnostni položaj v regiji, je na Zahodu razširjeno prepričanje, da bo Izrael v prihodnjih mesecih pokazal več pripravljenosti za napredek v pogajanjih.

Ključna dilema glede Egipta je razmerje med Realpolitik in idealizmom, ki je bilo za evropske države obravnavano kot drugorazredna tema. Egipt je tipičen primer pragmatizma Zahoda, ki je Mubarakov režim v zameno za njegovo konstruktivno vlogo na Bližnjem vzhodu in pri energetskih projektih obravnaval z veliko mero naklonjenosti. Stabilnost je imela prednost pred naravo tamkajšnjega režima. Čeprav je Ischinger prepričan, da je bilo sodelovanje s takšno državo pravilno, je na drugi strani opozoril, da bi morali podpirati ljudi, ki hrepenijo po bolj evropskih in demokratičnih razmerah.

»Premiki tektonskih plošč«

Je dogajanje na Trgu osvoboditve v Kairu prineslo streznitev? Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen glede položaja v Magrebu, tako rekoč preddverju zavezništva onstran Sredozemlja, ni bil najbolj optimističen. Nepredvidljiv je tako razplet protestov kot njihove posledice. Omenjal je »premike tektonskih plošč«. Na kocki da ni samo svetovno gospodarstvo, ampak tudi celotna svetovna ureditev. Po mlačnih odzivih EU in celotnega Zahoda v prvih dneh egiptovske krize se evropski politiki že odločajo za ostrejša stališča in zahtevajo, naj Zahod prevzame odgovornost za demokratične premike v Egiptu.

Nemški obrambni minister Karl-Theodor zu Guttenberg je, denimo, v Münchnu pozval EU, naj se v Egiptu angažira odločneje. Zahteve po svobodi, pravičnosti in demokraciji so legitimne, Evropejci in Američani bi jih morali podpreti. Četudi vsi med demonstranti niso demokratično naravnani, po Guttenbergovem mnenju Evropa in ZDA ne bi smele dajati občutka, da so jim ljubši diktatorji kakor na volitvah izvoljene vlade. Kljub temu je izrazil razumevanje za skrbi (z Mubarakom zadovoljnega) Izraela, ki na svojih mejah noče držav, ki postavljajo pod vprašaj njegov obstoj.

Več orožja, več varnosti?

Osrednja tema prvega dne konference so bile posledice gospodarske krize, ki ne povzroča le geopolitičnih premikov (večja teža azijskih in južnoameriških držav), ampak z varčevalno politiko držav vpliva tudi na varnostni položaj. Bi kriza in varčevanje utegnili biti spodbuda poglabljanju sodelovanja in doseganju sinergijskih učinkov, denimo pri skupni nabavi orožja in usposabljanju? Kot je pred kratkim opozoril Ischinger, evropske države porabijo za obrambo dvakrat manj denarja in imajo desetkrat manjšo vojaško moč kakor ZDA. Čeprav je skupna evropska armada še neuresničljiva, bi bilo po njegovih besedah umestno vprašanje, ali res vsaka, tudi majhna država potrebuje velike štabe in draga letala.

Generalni sekretar Nata Rasmussen je udeležence konference posvaril pred hudimi posledicami varčevanja. Krčenje obrambnih proračunov (evropske članice so jih v dveh letih znižale za skupaj 45 milijard dolarjev) lahko pripelje do šibke Evrope, ki ne bo mogla podkrepiti svoje »mehke moči«. Tako po svetu ne bo mogla dosegati svojih ciljev - spodbujanja svoboščin, svobodne trgovine, gospodarskega razvoja. Ker le majhna skupina držav vleče evropski vojaški voz naprej, se Rasmussen boji rastočih razlik tako znotraj EU kakor tudi v čezatlantskih odnosih. Razmišljanje nekaterih držav, da bi Evropa zagotavljala le mehko moč, je v kompleksnem času, ko nove sile povečujejo proračune (Kitajska v desetletju za kar trikrat), po njegovem mnenju nevarno in naivno.

Tudi razmere v Egiptu in drugih državah arabskega sveta so pokazale, da bi morali več investirati v zagotavljanje varnosti. Ob Rasmussenove želje po večjih evropskih naložbah v vojsko se je obregnil eden od voditeljev nemških Zelenih Jürgen Trittin, češ, razprava o novih tankih in helikopterjih ni smotrna in nas ne bo pripeljala daleč. Propadanje avtoritarnih režimov, ki na drugi strani povečuje varnostna tveganja, je znamenje, da bi se morali težav lotevati z drugačnimi prijemi. Dogajanje v Egiptu da, navsezadnje, ni posledica pomanjkanja vojske, ampak revščine in siceršnjega družbenega razvoja.